(FOTO) Bogato odkritje v Ljubljani: V onostranstvo z nakitom in zakladom v rokah

Arheologi so med dveletnim izkopavanjem, ki so go končali lani, na območju Gosposvetske ceste v Ljubljani, med Kersnikovo ulico in Slovensko cesto, odkrili ostanke obsežnega poznorimskega pokopališčnega kompleksa z več kot 350 skeletnimi pokopi. Izkopavanje je izvajal Arheološki konzorcij za Ljubljano pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Arheologi priznavajo, da so pričakovali grobove in sarkofage (kamnite skrinje), a tolikšno število jih je presenetilo. Izjemno najdbo časovno uvrščajo med prvo tretjino 4. stoletja in prva desetletja 5. stoletja ter po preliminarnih ugotovitvah povezujejo z emonsko krščansko skupnostjo.
Strokovni koordinator izkopavanj na Gosposvetski cesti dr. Andrej Gaspari meni, da gre za najpomembnejše arheološko odkritje v Ljubljani v zadnjih tridesetih letih. Rezultati izkopavanj kažejo, da začetek pokopavanja na tej lokaciji označuje gradnja kvadratne kapele (memoria) z več pokopi v kamnitih sarkofagih. Večina pa je pokopov v preprostih grobnih jamah v lesenih krstah. Kot nadaljuje, niso našli niti enega žganega pokopa. Vsi so bili skeletni in večina popolnoma brez pridatkov, ki so značilni za starejše, žgane grobove. Razen redkih osebnih predmetov (deli noše in nakita, posamezne stekleničke za dišave) v skeletnih grobovih praviloma ni popotnice za onostranstvo, kot so jedača, pijača, jedilni servis. So pa Emonci tudi v 4. stoletju jedli in pili ob pogrebu, imeli so torej pogrebne pojedine.

Poleg tega so arheologi odkrili prehajanje grobov na najbolj zaželenih območjih pokopavanja. To pomeni, da so pokojnike, ki so bili v prvi fazi pokopani v sarkofag, preložili v zraven izkopano jamo in nato druge pokojnike v sproščeni sarkofag. To prehajanje se je dogajalo, kot sklepajo arheologi, kadar kdo zaradi določenega razloga ni mogel več skrbeti za umrle svojce, zato je grob namenil drugim zainteresiranim.

Pij za dolgo življenje

Med skeletnimi pokopi izstopa središčni kamniti sarkofag neznane ženske iz časa med koncem 3. stoletja in začetkom druge četrtine 4. stoletja, stare od 30 do 40 let in visoke okoli 150 centimetrov. Okoli nje je pozneje nastalo pokopališče z več sto grobovi. Pokojnica je naročju držala modro stekleno posodo z motivi vinske trte in grškim napisom Pij, da bi živel večno, veliko let! Premer posode je dobrih 21 centimetrov. Gaspari zatrjuje, da je znanih približno ducat primerljivih predmetov, zlasti iz vzhodnega Sredozemlja, od koder po vsej verjetnosti prihaja tudi emonski. "Več informacij o tem, kdo je bila gospa z modro posodo, še nimamo. Po dozdajšnjih raziskavah vemo, da je bil njen sarkofag izdelan iz moravškega apnenca, brez okrasja in napisov, ki bi nam strokovnjakom olajšali delo. Na njenem skeletu nismo odkrili nobenih posebnih patologij, ki bi kazale na vzrok smrti, razen nekaj kariesa in že zaceljen zlom ramenskega dela."

Visoka smrtnost otrok

Za izjemno odkritje velja tudi zlati nakit emonske deklice. O njej ni veliko znanega, bila je visoka 115 centimetrov, stara okrog šest let, nakit, ki ga je ob pokopu nosila na sebi, pa priča, da je izhajala iz premožnejše emonske družine. Grobni inventar, ki po dragocenosti ne samo bistveno presega opremo drugih otroških grobov, temveč se tudi uvršča med pet najbogatejših pokopov te nekropole, sestavljajo zlati prstan z zelenim apatitom, manjša zlata ovratna verižica, masivna zlata zapestnica in zapestnica iz skoraj popolnoma črnega stekla. Kakor pri gospe z modro skledo tako pri deklici antropološka analiza ni ugotovila posebnih patoloških sprememb na okostju ali drugih sledov, ki bi lahko kazali na vzrok smrti. Sicer pa je za obdobju Rima in Emone značilna visoka smrtnost otrok. Zato tudi verjetno ne preseneča toliko podatek, da so arheologi med pokopanimi odkrili precejšen delež otrok, mlajših od sedem let.