Petra Lesjak Tušek
Iz Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI) so te dni pisali na vlado, da so zaskrbljeni nad stanjem v panogi kovinskih materialov in livarn tako doma kot v Evropi. Zato so predsednika vlade Roberta Goloba in gospodarskega ministra Matjaža Hana v odprtem pismu pozvali na srečanje, na katerem bi poiskali rešitve za dolgoročno vzdržnost panoge in ohranitev delovnih mest. Predsednica Lidija Jerkič je ob tem opozorila, da je samo v panogi kovinskih materialov in livarn zaposlenih približno 14.000 ljudi, v širši kovinski industriji pa več kot 65.000, le v Slovenski industriji jekla (SIJ) več kot 3500 delavcev. "Zlom te panoge bi imel lahko hujše posledice za gospodarsko in socialno stabilnost države, kot jih je imelo obdobje osamosvajanja Slovenije leta 1991, za posamezno regijo pa to pomeni veliko grožnjo, podobno zapiranju rudnika v Velenju," je posvarila.
Saj ne da se SKEI prej ni nič pogovarjal z vlado ali obratno, vsaj z gospodarskim ministrom Hanom, ali da bi bili problemi kovinske industrije od včeraj in potencialne rešitve ob srečanju kot trden garant prihodnosti nenadoma navržene za jutri - a vseeno se zdi, da se sindikat zbuja sredi morda na videz mirnega poletja. Ni sicer niti od včeraj, da so v SKEI opozarjali na razmere v panogi, na nujen dvig plač zaposlenih recimo, a kakšnega velikega odpora že dolgo ni ali ga vsaj javno ni bilo mogoče zaznati. Opozorila že, pa pisma o nujnosti socialnega dialoga, pravičnega in dostojnega plačila in vse načelno v redu in prav - a iz posameznih družb že dolgo ni več zaznati kakega prav odločnega odpora proti čemurkoli. Saj morda je tako tudi logično, le sprijaznjenje, ki je le posledica razvoja dogodkov ali le postavitev stvari na svoje mesto - ko vsaj pri nas bledi vloga sindikatov nasploh, ko pa se toliko reči odvije brez njih, ko nanje sploh ne morejo vplivati, še manj dejansko soodločati. Spomnimo se samo primera Cimosa in (še) odločnih opozoril sindikata in delavcev v njem, ki so se na lokacijah, recimo vuzeniški, izpostavili tudi javno - a je šla karavana bridko dalje kljub laježu, čeprav je bil res več kot potreben. Kakšna inšpekcija več je sledila morda, a na koncu pač ni več dovolj posla ... saj veste, ta neizprosni trg. So le selitve drugam za manjši denar, je dediščina preteklih manevrov, za katere seveda ni kriv noben delavec, a jih najbolj občuti na svojih plečih, medtem ko je v upanju na izboljšanje delal za drobiž.
"Kriva je vlada!"
V proizvodnji Skupine SIJ na Ravnah na Koroškem je visoka temperatura v halah kvečjemu že dolgo le zaradi narave proizvodnje, kakšno prav posebno združeno sindikalno oziroma delavsko nezadovoljstvo, kakorkoli izraženo, niti več ne tli - vsaj v nekem kolektivnem pogledu odpora ne. Plače so redne, tudi letošnji regres je bil dober. Odpuščanja v krovni družbi, v d.d. v Ljubljani, na proizvodnih lokacijah niso prav posebej prizadela, saj je v percepciji ljudi v obratih ali podružnicah že od nekdaj vrezano tudi prepričanje, da je v upravnih, poslovnih funkcijah tako ali tako preveč zaposlenih, niso produktivni in so tudi zlahka pogrešljivi. Nekoliko bolj je odjeknilo, še posebej v lokalni skupnosti, kjer se je zdramila še nostalgija na čase "naše matere fabrike", ko je SIJ tudi uradno naznanil, da ne bo več sponzoriral domačih klubov in društev, sploh ko je odtrgal donacije pihalnemu orkestru železarjev. Ta je namreč tisti, ki ponese budnico za prvi maj, na delavski praznik, od vrat do vrat, med ljudi, ki so ponosni nanj. Med njimi so potomci, sorodniki, prijatelji, znanci železarjev, za katere industrija nikoli ni bila industrija, temveč vselej del njihove identitete.
Za prvi maj smo pri Ivarčkem jezeru, le še enem od izgubljenih delavskih skupnostnih dosežkov železarske preteklosti, poslušali sindikalista, kako je bentil čez predsednika vlade Goloba. Nekaj ljudi je narahlo zaploskalo, drugi so pogrešali kak drug poudarek. Ni bilo slišati kake ostre kritike uprave, kaj šele lastnika, ruskega tajkuna, ki se mu dandanes niti ne reče tako. Vlada in država sta verjetno res lažje na udaru kot delodajalec - vsakič, za vse je kriva, katerakoli panoga že, pa katerakoli stvar že (še občine običajno niso nič krive, te si v lokalnem pogledu, ko gre za tovrstne reči, tako ali tako prizadevajo za isto in pritiskajo na državo). In do neke mere je ošvkrniti državo v primeru SIJ-a res na mestu, saj je 25-odstotna lastnica koncerna, tako da vzvode za vpliv na sedanje negotove razmere je imela oziroma ima. Kritika delodajalca, kaj šele lastnika, seveda na prvomajski slovesnosti ni bila mogoča, naj se zdaj vse bolj izkazuje za upravičeno ali ne.
Sindikat je do neke mere odigraval vlogo pri zaščiti delovnih mest, je pa tudi sama proizvodnja terjala dodatna zaposlovanja, tudi tujih delavcev. Na Ravnah že nekaj časa živi večja skupina delavcev iz Nepala, čisto blizu so, srečujemo jih v naših ulicah, živijo blizu nas, nekateri so boljše, drugi slabše nastanjeni po hišah ali nekdanjih samskih domovih. A saj to menda niti ni več sindikalna skrb, je prej poslovodska, upravljavska, "skrb" ali prej "zadeva" tistih, ki so urejali dovoljenja za delo ali pa niti teh ne, morda kar delavcev, ki pridejo, njih samih, morda pa še (naj)bolj tistih, ki imajo po možnosti svoje nepremičnine ali povezane ljudi, ki lahko ponudijo nepremičnine in še zaslužijo zraven. A to so (deloma) že druga vprašanja - integracije, skupnosti, sprejemanja, pa tudi koristi. Ker saj vendarle vemo, kako gre ta mantra, ki jo znamo ujeti ponavljajočo se ob delavskih in drugih (i)migracijah: "drugi naj se prilagodijo, oni so prišli k nam, saj je vse, kar imajo tu, boljše kot doma, povsem v redu so nastanjeni, pa saj še več zaslužijo, zakaj bi sploh bili naša skrb, sploh zunaj proizvodenj …"
Lahkotnost poigravanja s težko industrijo
Vse to so obrazi kovinske panoge, ki bi se nenadoma lahko soočila z zlomom, a je še včeraj bila nadvse sijajna. Kaj točno se dogaja v SIJ-u, kako je lahko prišlo tako daleč, da nenadoma visi na nitki in je pretežno od bank odvisno, ali bodo odobrile nadaljnja posojila več kot očitno prezadolženemu sistemu. In kako naj bi nenadoma v kot stisnili večinskega lastnika, ki je doslej stiskal in ožemal ter kombiniral, vse dokler je na spremenljivem, dinamičnem jeklarskem trgu šlo in dokler politične in ekonomske okoliščine niso odstrle realnosti. Kdo torej zdaj lahko reši jeklarski steber? Naj ga rešuje država, ki ga je v osnovi prodala, in kaj naj zdaj z lastnikom - na kaj naj bi ta sploh pristal in kje bi lahko pristale firme in zaposleni? Koliko časa v resnici sploh je, da se prepreči morebitni zlom, in kako in za kako dolgo, če bodo vse sedanje operacije uspele, kar sicer napovedujejo v upravi SIJ v zadnji izjavi, usklajeni z bankami? In ali je vsebinsko zdaj res prav vsak odgovor (tudi) v krepitvi obrambne industrije, ki da je tudi ena od možnosti, zlasti na Ravnah. Je oboroževanje, pardon, obramba, zdaj naša ključna perspektiva, ker bo ohranjala delovna mesta, četudi bo ogrožala življenja drugje, na vojnih žariščih? Tudi v tem kontekstu si lahko le še dodatno pritrdimo, da so bile ideje o referendumu o obrambnih izdatkih ali članstvu v Natu politične igrice - take lahkotne za vmes - ne glede na težko temo.
En zlom železarskega koncerna smo v zgodovini samostojne Slovenije že dali skozi. Težek je bil. Takrat so nas - nekaj celo istih akterjev kot danes - prepričevali, kako se je država zavzela, koliko prispevala, kaj vse naredila za ohranitev stebra industrije, velikih zaposlovalcev, ki so vselej v ospredju podpor države ravno zaradi množičnosti delovnih mest. Malo diši po kakem prelomu in zlasti vsem, ki so tedanji zlom doživeli ali spremljali ali vsaj opazovali od danes, ni lahko. Gotovo tudi novim akterjem ne.
In kako se vselej v krogu zavrti vse do bank - do denarja, profita, nato pa kreditov, dolgov. Kdaj je nečesa preveč, kdaj se ustavi, koliko lahko nekdo pobere in na čigav račun? Lahko lastnik naredi res prav vse, ker je lastnik, ker mu pritiče in pripada in si je tako ali tako vse prizadevno zaslužil?
Ob oziranju v preteklost težko obidemo stečaj Preventa Global - še eno kompleksno zgodbo, še eno igro lastnikov. Spomnim se, kot bi bilo včeraj, (za)čudenja na sodišču po stečaju, ko so se odstirale tudi poslovne poteze. S kakšno lahkoto so Preventu banke odobrile milijonske kredite, tudi povsem brez zavarovanj. Saj vendar: to je bil pa ja nadvse odličen poslovni subjekt, zakaj bi potreboval huda zavarovanja in jamstva povračil. Saj se vendarle lahko zanesemo na zaupanja vredne, ki stavijo na poštene poslovne vrednote, mar ne? Le da se vsakič ne izide. Smola, zdrs, nepričakovan razvoj dogodkov in, pač, zvezane roke.
In kdo je v tem primeru odgovarjal? Kdo jo je skupil? Kdo je bil kriv?
Saj vse te odgovore tudi že poznamo, kajne?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
