Franja Žišt
Kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje" nosi podnaslov knjiga Igra in biseri Bogdana Biščaka (61). Nemara pravnika Biščaka večina Slovencev bolj pozna po njegovem političnem udejstvovanju - bil je generalni sekretar državnega zbora, generalni sekretar LDS in kasneje tudi Zaresa -, a je, kot eden vidnejših predstavnikov generacije osemdesetih, nanizal tudi serijo vrhunskih vzponov v Alpah, Andih, Himalaji in Karakorumu. O svojih doživetjih in razmišljanjih o njih se v knjigi pogovarja s 24-letno hčerko Anjo. Da gre za zanimivo branje, priča dejstvo, da so knjigo že ponatisnili.
Zanimivo obliko pripovedovanja ste izbrali, obujanje spominov v filozofskem pogovoru s hčerko.
"Filozofski je morda prehuda beseda, nedvomno pa je bil poglobljen. S hčerko sva se že od njene rane mladosti - začela sva z njenim šestim letom - pogovarjala o življenjskih resnicah, 'facts of life' sva jim rekla. Čeprav sem se seveda zavedal, da dokončnih življenjskih resnic ni. Nekatere uporabne pa le obstajajo in se mi jih je zdelo pomembno posredovati hčerki in jo hkrati tudi učiti misliti in govoriti. Tega sem se na koncu koncev učil tudi sam. In ob tem ugotovil, da se da z otroki pogovarjati zelo resne stvari. Pogovore sva nadaljevala do njenega dvanajstega leta. Kot najstnica ni imela več časa za take pogovore z očetom, tudi zares je bila kar zasedena z obveznostmi. V meni pa je ostala želja, da ji povem še veliko stvari, o katerih se nama ni uspelo pogovoriti. Dolgo sem razmišljal, da ji bom moral nekoč napisati dolgo pismo. Potem je prišla priložnost v Peruju, kjer smo bili na trekingu. Končno sem našel čas, da ji povem svojo alpinistično zgodbo. Njej in po možnosti še komu. Na strešni terasi penziona sem ji jo povedal in doživljaje povezal z nekaj obče človeškimi temami."
V ničemer ne moreš biti vrhunski, ne da si nekaj egoista
Alpinizem te sili k razmišljanju, ker se velikokrat soočaš s smrtjo
OD ENA DO PET
1 Če bi hči želela postati alpinistka ...
"... bi bil vesel in žalosten. Vesel, ker bi se s tem lotila nečesa, kar ti res razsvetli življenje, žalosten, ker bi vedel, kaj vse jo lahko doleti in mene s tem. Ko sva se pogovarjala o alpinizmu in egoizmu, sem ji rekel, da takrat še nisem imel družine in mi je bilo zaradi tega lažje. 'Kaj pa starši?' je vprašala. Bil sem mlad in zagledan vase in v gore in sploh nisem pomislil na to. Saj sem vedel, da jim je hudo. A vedeti, da so v Etiopiji lačni, in to občutiti sta dve različni stvari. Kaj pomeni starševska skrb in ljubezen, sem začutil šele, ko sem sam dobil hčerko. Ko prvič čakaš, da se otrok vrne z neke poti in ga ni ob uri in začneš razmišljati, kaj vse bi lahko bilo narobe. Sicer sva z Anjo nekaj malega plezala skupaj v Paklenici. Glede na to, da je pajkovske konstitucije, bi lahka dobro plezala, ampak je ni prijelo in sam se nisem nikoli niti malo trudil, da bi jo."
2 Vas je bilo kdaj strah, ste kdaj razmišljali o strahu, ko ste plezali?
"Veliko. Strah je bila edina tema, s katero se s prijatelji takrat nismo pogovarjali. Meni se je ves čas zdelo, da je najbolj strah mene. Trideset let kasneje sem se o tem pogovarjal z Igorjem in je rekel, da je imel enak občutek, da je najbolj strah njega. Zgleda, da smo to uspešno skrivali eden pred drugim. V sebi moraš imeti bojevniško naravo, da greš v bitko s strahom. Za alpinizem je bistveno, da se naučiš živeti s strahom, da te ne blokira. Na začetku te namreč zelo. Padca se bojiš intuitivno, to je prirojeno, naučiti se moraš sobivanja s strahom. Danes plezam veliko, a tudi slučajno ne na tako nevarnih predelih kot nekoč. Izbiram pametno glede na svoja leta. Strah me je pa še zmeraj, ko je kaka stvar delikatna. Po svoje je to lepo, da ni nujno, da si vrhunski alpinist, da doživljaš hude stvari v hribih."
3 Ali te hude stvari vplivajo na soočanje z vsakodnevnimi izzivi in težavami?
"Vplivajo. Anja je temu rekla, da na svet gledamo zviška. Mislim, da je to posledica tega, da gledaš na svet od daleč, z višine v dolino. Ljudje so od tam zelo majhni in njihove težave tudi, prav tako so majhne tvoje težave iz doline oziroma jih skoraj ni. Oblikuješ nek bolj budistični odnos do življenja in problemov v njem. Ni se treba več tako sekirati zaradi vsega."
4 Kako ocenjujete delo zdajšnjega predsednika vlade Marjana Šarca?
"Za zdaj dobro upravlja koalicijo. Še preden je sestavil vlado, je to zgodbo odpeljal nad pričakovanji, tudi potrpežljivost, ki jo je pokazal pri tem, se mi zdi pohvale vredna. Izjemno dobro komunicira z običajnimi ljudmi, ima tudi neka temeljna stališča, ki bi se jim sam pridružil. Kar vidim kot veliko vprašanje njega in cele vlade, je vprašanje resnega soočanja s problemi. Nobenega še niso rešili zares."
5 Pravite, da vas nihče ne pokliče. Mar nista z Gregorjem Golobičem strica iz ozadja, kot vam radi očitajo?
"Če pišem tvit ali kdaj kakšno kolumno, kakšen komentar? Več od tega ne delam. Drugače pa ne bi imel nič proti temu, da sem stric iz ozadja. To se mi zdi čisto spodobna vloga, cenjena v vsaki državi. Da se pri nas banalizira in smeši, je potreba notranjepolitičnih zgodb in samopromocije. Prej so izraz uporabljali samo v SDS-u, potem je predsednik Pahor dal temu velik pospešek zaradi volilnih potreb v bitki s Türkom. Od tedaj je to postala smešnica. Ampak zmeraj so obstajali svetovalci in zmeraj so obstajali svetovalci, za katere se ne ve. S tem ni nič narobe. Vsakdo potrebuje svetovalce, predsedniki pa še bolj kot vsi drugi."
