Večer v živo z Zvonetom Šerugo: Potovanja so mu pokazala, da je svet lep

Zvone Šeruga je svetovni popotnik, novinar in fotograf, ki živi svoje sanje. Na večeru v živo bo govoril o tem, kako je nekoč skromen pastirček izpod Gorjancev uresničil tisto, o čemer večina ljudi le sanja. O svoji življenjski poti, polni avanturizma, ki ga je osrečevala in duhovno bogatila.

Zvone, bili ste preprost deček izpod Gorjancev, ki zdaj že več kot 50 let živi svoje sanje, ko potuje po svetu. Kakšne spomine imate na svoje otroštvo?

"Pa saj v resnici je bilo sanjsko tudi tisto otroštvo, le da tega takrat nekako nisem vedel; kako bi, če pa drugega sploh nisem poznal? Enajst nas je živelo v hiši pod Gorjanci, imeli smo mlin, vinograd in kmetijo, revščine ni bilo, bogatije pa gotovo tudi ne. Bil sem najmlajši od štirih otrok in vse tja do trinajstega, štirinajstega leta tako rekoč hišni pastir. S čimer se zdaj hvalim, prav idilično zveni. Takrat se mi je pa pogosto dozdevalo, da so krave povezane s samim zlodejem, raje bi ves dan kopal v vinogradu, kot jih vkup zganjal po tistih mejah in med njivami. Da, lepo je bilo, zdaj to zares vidim, celo z nedeljskimi mašami in zimskimi rožnimi venci na kmečki peči vred. Lepšega otroštva in boljše družine si ne bi mogel želeti."

In kdaj je kravji pastirček spoznal, da ga mikajo tuje dežele?

"Doma gotovo ne, enkrat sem bil z Rdečim križem na Debelem rtiču in to je bilo moje najdaljše otroško potovanje in edino morje. Potne liste so v tistih časih imeli le 'gastarbajterji', ki so delali v Nemčiji. Proti koncu gimnazije pa sta dva sošolca že štopala do Londona – mater, sta bila frajerja! Jaz bom tudi, sem rekel. Malo me je takrat že začelo žgečkati, se mi zdi. Čeprav za puberteto kmečki pobje v tistih časih še nismo slišali. Toda v šoli sem bil dober pri slovenščini, lepe spise sem pisal, začel sem se ukvarjati s fotografijo in – novinarstvo, da, to bom študiral. Ker novinarji menda veliko potujejo, tudi zato. In po prvem letniku faksa sem res štopal do Londona. Naslednje poletje do Maroka, jeseni sem šel že v Indijo in tako se je začelo …"

… in nadaljevalo do momenta, ko ste začeli živeti od svoje strasti. Se že od vsega začetka lahko preživljate s tem?

"Doma 'za moje afnarije' ni bilo niti dinarja, denarja je bilo pri hiši res samo za sproti pa za davke. Moje želje pa: ha, a potoval da bi? Za kaj se to že rabi, ha ha? Sem si pa v tretjem letniku gimnazije za višino štipendije kupil fotoaparat, najcenejšo beiretto. Leto kasneje sem že fotografiral birme in poroke, kmalu tudi šole, cele razrede – to je bil pa že resen denar za srednješolca. Kupil sem svojo improvizirano temnico in ponoči, ko so šli vsi spat, v kuhinji delal slike, pogosto vse do jutra. Že v gimnaziji sem se sam preživljal. Na faksu in na potovanjih pa sploh. V začetku fotografiranja po šolah, potem vse bolj tudi reportaže za vse več slovenskih časopisov. Navsezadnje sem bil študent novinarstva, menda edini v letniku, ki v tistem času ni bil v Zvezi komunistov. Sem pač moral najti neke svoje poti, da se prerinem do korita. Sledila so prva predavanja z diapozitivi, tem že potopisne knjige in mali Zvonko, pastirček izpod Gorjancev, je vse bolj postajal svetovni popotnik. Skromen sem pa bil, včasih na poteh res do konca reven, tudi na robu lakote. Ampak če se današnji influencerji hvalijo, kdo je spal v dražjem hotelu in že za zajtrk pil šampanjec, smo se takrat hvalili, kdo je z manj denarja prišel dlje in bolj na divje. Popotne vrednote so se v tem času res neverjetno spremenile."

Živite sanje večine Slovencev – potovati in živeti od tega. Če greva še globlje: živite od svoje strasti. Je bil za to potreben pogum?

"Sanje, to je sicer res, a ponovno: vse sem moral ustvariti iz popolnega nič. Da, brez strasti gotovo ne bi šlo. To je bil čas socializma, svetovne popotnike bi pri nas naštel na eno roko, letala so bila nedosegljivo draga. Kreditne kartice so bile za bogate, pametni telefoni za klice v sili niso obstajali. Verjetno je bilo res potrebnega kar nekaj poguma. Sklepam po tem, da si danes mnogih takratnih avantur ne bi upal ponoviti. Ali pa mi je komajda zdaj jasno: mater, si bil nor! Lazil po vulkanih brez vsakega znanja ali opreme, odšel iz Nepala proti domu s 35 dolarji v žepu – ne, ni bilo mame, da bi mi poslala denar – preživel leto dni poročnega potovanja z motorjem okoli Afrike. Sahara kar takole na čez, le s kompasom, kongoški pragozdovi sredi deževne dobe … A da ne pozabim: takrat je bila pa že Romana z mano. Še eno sorodno in pogumno, res prekrasno bitje, 44 let sva že skupaj. V dvoje je bilo marsikaj bistveno lažje."

S kakšnimi izzivi ste se soočali, ko ste živeli svoje sanje, ste že nanizali. Kakšni so še plusi in minusi?

"Na začetku so me doma pričakali s klasičnim vprašanjem: 'Sine, kako pa kaj študij in kdaj boš diplomiral?' Ko sem se prvič odpravljal z motorjem okoli sveta, leta 1983 je bilo to in trajalo je štiri leta, je moja generacija s faksa že pošteno grela svoje lokalne stolčke, ustvarjala kariero, opremljala prva stanovanja in odplačevala kredite. Jaz nisem imel nič od tega, še manj sem si to želel. Po nekaj pavziranjih na faksu sem se odločil, da tudi diplome ne potrebujem, moje življenje in sanje so bili nekje drugje. Pogumna odločitev v nekih povsem drugih, baje 'svinčenih' časih, ko je bil človek brez diplome pač navaden delavec. Jaz pa sanjač, napol intelektualec, na četrt umetnik. A o nekaterih stvareh, ki se zdijo danes tako pomembne, niti razmišljal nisem. Kako do službe, stanovanja, dobrega avtomobila recimo. Imel sem bicikl za po Ljubljani in avtostop za preostanek sveta. Vse, kar sem potreboval. In prav iz tega, iz ne-pričakovanja, je začelo nastajati življenje, ki je sčasoma vse bolj dobivalo svoj smisel. Potopisna predavanja in knjige so preživljali mene, Romana, hudo pridna in odlična študentka mednarodnih odnosov, pa je dobila službo novinarke pri Delu in tam napredovala vse do glavne urednice. Vmes je prišel prvi otrok in še vedno sva bila podnajemnika. Prišel je drugi in kupila sva stanovanje na Fužinah. Potovala okoli sveta z otrokoma in pisala o tem knjige ter predavala. Začel sem voditi skupine (avan)turistov po svojih odmaknjenih poteh. Bila sva influencerja, še preden je ta beseda sploh obstajala. Ustvarila neko normalno življenje, v katerem pa je bila vsaj pri meni svoboda še vedno na prvem mestu. Predvsem potovanja, ki pa so postala tudi delo in celo resna služba. Le Romani pa se lahko zahvalim, da nama je uspelo ob vsem tem ustvariti in obdržati tudi zelo prijetno družino. Ona je strumno prenašala svoje tri vogale, jaz sem se dobrovoljno opotekal pod četrtim. In življenje je nenadoma in brez vsakršnega načrtovanja dobilo tudi svoj povsem klasični smisel: hiša, avto, pes, kanarček … Pardon, namesto psa in kanarčka imava danes motor in potovalni kombi."

Kakšna spoznanja o vas in življenju vam "odkrivajo" potovanja?

"Gotovo mi dajejo širino, ki je mediji doma ne morejo ponuditi. Še sploh, ker so pogosto zlagani ali vsaj enostranski – edino slaba novica je dobra novica, ker taka se prodaja! Vojne, revolucije, masakri, čim bolj butasti ljudje. In smo tam: svet je grozen in življenje ena sama nevarna hoja po robu preživetja. Če kaj, sem jaz s teh poti prinesel vero, ki jo vedno znova predajam tudi naprej: svet je čudovit in ljudje so krasni! Ker sicer ne bi večino življenja potoval. In se domov vedno znova vračal živ. Tudi kreteni seveda so, med njimi lopovi in pokvarjeni ljudje, a ti so v manjšini. Kot so v manjšini teroristi v islamskem svetu. Ali nasilneži med dolenjskimi Romi. A ti izstopajo in prav ti s svojo zlobo in pokvarjenostjo pogosto prekrijejo vse lepo in dobro v ljudeh in človeštvu. Meni pa so mogoče prav potovanja dala možnost vpogleda skozi te megle: da, svet je čudovit in ljudje so krasni!"

Kaj bi svetovali nekomu, ki je še negotov, da bi življenju "rekel da" v smislu, da začne živeti svoje sanje?

"Pogosto me sprašujejo: pa kako naj sploh začnem potovati? Enostavno – naredi prvi korak in vsi drugi mu bodo sledili! Odidi nekam in dogajalo se ti bo! A potovanja seveda niti slučajno niso edina pot do sreče in polnega življenja. Bodite navsezadnje najboljša babica na tekmovanju v štrikanju. Najboljši ribič na Krki. Najboljši oče v vasi. Poti do dobrega občutka, ker ste v nečem res dobri, je navsezadnje neskončno mnogo."

Pravite, da je svoboda zelo visoko na lestvici vaših vrednot. Se počutite svobodnega? Kaj vas najbolj osvobaja – so to le potovanja? Kaj je za vas svoboda?

"Mogoče je svoboda celo povsem na vrhu mojih vrednot. Romana mi je že pred štirimi desetletji pokazala svoj dnevnik iz časa, ko sva začenjala 'hoditi'. Pisalo je nekaj v stilu: '… vem pa, da bi se Zvone, če bi se moral odločati med mano in svobodo, odločil za svobodo.' Takrat bi se, gotovo. Potem pa sta prišla dva otroka in gotovo bi tudi na svobodo gledal drugače, tudi skozi prizmo odgovornosti in ne le lastnega egoizma. A se mi nikoli ni bilo treba zares odločati in tudi za to bom moral biti večno hvaležen Romani. Sprejela je, da je moje življenje avantura, v kateri pa je veliko prostora tudi zanjo in za najina skupna potovanja. Vedela je, da mi je najlepši del vsake poti prav vrnitev domov. In sprejela je – pravzaprav je to postalo kar dejstvo – da je prav to življenje istočasno moje delo, ne vedno lagodno. In da z njim pošteno prispevam svoj delež v družinsko blagajno. Gotovo sem ji kar nekajkrat omenil: 'Glej, Mik, ti greš v službo petkrat tedensko, jaz pač petkrat letno. Le da jaz nekaj dlje ostanem.' Večno sem odhajal in se vedno tudi vračal, to so sprejeli žena in tudi oba otroka. In še nekaj: zelo pomembno mi je bilo, da to svobodo imam. Nisem pa je izkoriščal, kot si predstavljajo mnogi, ki jo le hrepeneče opazujejo skozi rešetke svojih srečnih zakonov. Pogosto le 'srečnih'. Mnogi jo tudi razbijejo, to kletko, in se nikoli več ne vrnejo. Meni tega ni bilo treba. Ker je bila vedno odprta, v obe smeri."

Kaj je za vas sreča?

"Hja, vsak pošten filozof bi ob tem vprašanju kar zahrzal od sreče, knjige bi lahko pisal na to temo. Jaz bom bolj skromen v odgovoru: sreča je zelo širok okvir življenja. Srečo imam, da sem se rodil, in to v bogatem svetu. Ker bi se lahko tudi sestradani materi v palestinski Gazi. Sreča je, da nisem invalid. Da mi glava dokaj v redu dela. Da me včeraj ni povozil buldožer … Vidite, vse to in še marsikaj je sreča. To, da sem svetovni popotnik, da sem si s tem ustvaril preživetje, da imam krasno ženo in družino in da lahko pred garažo razmišljam, ali bi se na morje odpeljal z motorjem ali z avtodomom - vidite, to pa ni več sreča! To je trdo delo in življenje, v katerem sva dva človeka desetletja dolgo gradila in nikoli razbijala. In recimo, da je sreča tudi sopotnica skozi to življenje, s katero se v večini stvari čudovito ujemava. Ker v tistih prvih mesecih in letih zaljubljenosti pa mlad človek res potrebuje tudi srečo, da ne dela neumnosti in ne sprejema povsem napačnih odločitev s povsem napačnim človekom. Ker te bodo vse življenje vplivale na njegovo 'srečo'."

Hvala za vsa navdihujoča razmišljanja. Z njimi nadaljujva na Večeru v živo. Zakaj še naj naši bralci pridejo na dogodek?

"Naj pridejo že zato, da vidijo, ali sem mogoče že povsem zarjavel. Ker v Mariboru sem svoje čase imel po dve predstavi v razprodani Unionski dvorani. Na večer! Skoraj štiri desetletja so minila od takrat in že res, da sem se v tem času postaral. Gotovo pa tudi dozorel … Kaj vem, mogoče celo postal letom primerno plemenski modrec in ne le vaški posebnež. Tudi zato sem se po dolgi pavzi odločil ponovno predavati. Gotovo, pokazal jim bom fotke tja od pastirčka pa do gospoda v avtodomu. In vmes bodo izseki iz nekdanjih dokumentarcev, ki jih še niso videli ali so jih že zdavnaj pozabili. Ampak celo bolj kot vse to bi želel govoriti, kako sem skozi tega pol stoletja, ko sem živel tudi sanje mnogih od njih, postal eden najbolj zadovoljnih in najbolj bogatih ljudi, kar jih poznam. Da, tudi bogatih! Že zato, ker vem, da so ljudje, ki štejejo svojo bogatijo le z denarjem, pa res reveži!"