(VEČER V ŽIVO) Dr. Dejan Dinevski: Ali zavest nastane v možganih?

Gost februarskega Večera v živo bo dr. Dejan Dinevski, učitelj joge, meditacije in čuječnosti s 35-letnimi izkušnjami ter raziskovalec in profesor na Medicinski in Pedagoški fakulteti. Na dogodku z naslovom Srečanje duhovnosti in znanosti bo govoril o raziskovanju zavesti, ki vse bolj povezuje znanost, filozofijo in duhovne tradicije.

Naslov dogodka Srečanje duhovnosti in znanosti, ki ga boste imeli februarja na Večeru v živo, nakazuje, da se znanost in duhovnost srečujeta. Zakaj se to dogaja prav zdaj?

"Dva glavna razloga sta. Prvič: znanost je postala zelo dobra v merjenju učinkov praks, kot so meditacija, čuječnost in sprostitvene tehnike – na stres, spanje, pozornost, regulacijo čustev in kakovost življenja. Drugič: živimo v času preobremenitve z dražljaji in informacijami. Ljudje ne iščejo več samo razlage, temveč praktičen način, kako ostati notranje stabilen. In ravno pri zavesti, pri vprašanju doživljanja, se znanstveni pristop in duhovno-izkustvene tradicije naravno srečajo."

Že 35 let ste učitelj joge, meditacije in čuječnosti, hkrati pa je vaše delo na Medicinski fakulteti, kjer poučujete, raziskovalno. Kako povezujete ti dve vlogi?

"Zame se vlogi dopolnjujeta. Duhovne tradicije in joga ponujajo metodologijo notranje prakse – kako raziskovati izkušnjo neposredno. Znanost pa prinese preverjanje; kaj se dejansko spremeni, pri kom, pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi omejitvami. Z mednarodno skupino zdravnikov, fiziologov in inženirjev raziskujemo prav to, ker želimo koristne prakse približati ljudem na odgovoren in zaupanja vreden način. Pri zdravju lahko merimo veliko stvari. Pri zavesti pa se pokaže meja: merimo lahko korelate zavesti, kot so na primer vzorci možganske aktivnosti, ne moremo pa zavesti izmeriti tako, kot izmerimo krvni tlak, ker je izkušnja po naravi subjektivna."

Kdaj vas je začela zanimati zavest – čisto osebno, ne akademsko?

"Zelo zgodaj. Kot otrok sem imel močan uvid, da je to, kar sem v temelju, nekaj veliko širšega, kot se zdi – in da ne more kar izginiti. Starši in učitelji mi pri tem niso znali pomagati. Kot najstnik sem začel odgovore iskati v knjigah, kot študent pa sem začel redno meditirati in prakticirati jogo. Takrat sem zelo jasno izkusil, da praksa prinaša resnične, otipljive spremembe. Z leti sem se vse bolj vračal k vprašanju, ki je v jedru številnih duhovnih tradicij, pa tudi filozofije: Kdo sem, ki se zavedam?"

Omenjate dobrobiti meditacije. Kaj se je pri vas konkretno spremenilo, ko ste začeli redno meditirati?

"Najprej sem opazil več zbranosti in notranjega miru, to mi je zelo koristilo tudi pri študiju. Najbolj pa se je spremenil odnos do misli: misli niso izginile, vendar niso več avtomatsko vodile mojega življenja. Zame je bil prelomen uvid, da mislim ni treba vedno verjeti – še posebno ne, kadar so destruktivne ali se pretirano ponavljajo. Meditacija me je učila, da misli opazujem, ne da me odnesejo v premlevanje spominov ali načrtovanje prihodnosti. To je zelo praktično: več jasnosti, več prisotnosti, več odpornosti proti stresu."

Nato ste začeli raziskovati učinke, ki ste jih najprej opazili pri sebi?

"Da. V devetdesetih letih tega področja pri nas praktično ni bilo mogoče raziskovati. Šele kasneje, ko sem na Medicinski fakulteti prevzel vodenje inštituta za biomedicinsko informatiko, sem začel razmišljati, kako učinke preverjati znanstveno. Pred desetimi leti, ko je to postalo tudi akademsko bolj sprejemljivo, sem zbral mednarodno skupino podobno mislečih in začeli smo raziskave. Pomembna je bila tudi podpora kliničnega okolja – raziskave smo izvajali pri nosečnicah in dokazali več koristnih učinkov na živčni sistem, na delovanje srca in na izid poroda. Za začetek raziskav je bilo pomembno, da smo pridobili proaktivno podporo predstojnika Klinike za ginekologijo in perinatologijo v UKC Maribor prof. Takača, ki je danes dekan fakultete. O naših rezultatih je Večer v preteklosti že poročal."

Govorite tudi o "prepoznavi dimenzije zavedanja", ki odpira prostor notranjega miru. Kaj to pomeni v preprostem jeziku?

"Pomeni prepoznati razliko med tem, kar se v nas spreminja, in tem, kar je vedno prisotno. Misli, čustva, telesni občutki in zaznave sveta se pojavljajo in izginjajo. Zavedanje – dejstvo, da to opazimo – pa je prisotno ves čas. Ko to prepoznamo, se pojavi notranji mir, ki ni odvisen od tega, ali je dan 'dober' ali 'slab'. Naj poudarim, da notranji mir nikakor ni pasivnost. Meditacija ni umik iz življenja, ampak globlji stik s seboj, iz katerega življenje lahko živimo bolj ustvarjalno, vključujoče in polno."

Velikokrat poudarjate, da je "vse, kar doživljamo, v naši zavesti". Misel, ki jo je kar težko ponotranjiti …

"Če pogledamo izkustveno: do sveta dostopamo skozi doživljanje – skozi zaznave, občutke, misli in interpretacije. Vse to se pojavlja v zavesti. To še ne pomeni, da zunanji svet ne obstaja; pomeni pa, da je naša neposredna realnost vedno le osebna izkušnja. Dober primer so barve in zvok: zunaj so valovne dolžine in spremembe zračnega tlaka, doživetje barve in glasbe pa nastane v zavesti. Na predavanju bom to razložil bolj podrobno in zelo poljudno."

Odlično, komaj čakamo. Ko ste bili nazadnje gost Večera v živo, ste rekli, da je "edina zavest, ki jo izkusimo, prvoosebna". Zakaj je to pomembno?

"Ker se zavest vedno dogaja kot 'moja izkušnja'. Znanost odlično meri, kar opazujemo od zunaj. Pri zavesti pa se pojavi posebnost: vprašanje se nanaša na tistega, ki sprašuje. Ne gre le za opis mehanizma, ampak za samo dejstvo doživljanja. Zato je izkušnja temelj: brez izkušnje ne bi bilo niti opazovanja niti meritev niti znanosti. Dognanja kvantne fizike sicer nakazujejo, da sta zavedanje in materialna realnost nekako prepletena in soodvisna, to pa v znanost prinaša izzive, ki jih za zdaj ne zna rešiti. Zanimivo je, da je Nobelov nagrajenec za fiziko Max Planck že pred sto leti provokativno izjavil, da je temelj vsega zavest – in ne materija. Ali je imel prav?"

Kako gledate na prevladujoč pogled v nevroznanosti, da je zavest produkt nevronske aktivnosti v možganih?

"Jasno je, da je doživljanje močno povezano z možgani – v te mehanizme dobiva nevroznanost vedno globlji vpogled. Drugo vprašanje pa je, ali nevronski procesi razložijo, zakaj se iz nevronske aktivnosti pojavi subjektivna izkušnja, 'kako je biti'. Tu se odpre tako imenovani težek problem zavesti, ki ga je izpostavil filozof David Chalmers v devetdesetih. Na predavanju bom pokazal, zakaj je to vprašanje posebno in zakaj je prav tu prostor, kjer se znanost in duhovnost resnično srečata – vsaka s svojim jezikom in orodji."

Kako v svetu hitenja najti globok in avtentičen stik s seboj in sočlovekom?

"Začne se pri prisotnosti: da sem zares tukaj – s seboj in z drugim. Za avtentičen stik so potrebne odprtost, radovednost in empatija. To so lastnosti, ki jih vadimo z jogo, meditacijo in čuječnostjo. Pomaga pa še nekaj zelo preprostega: da se res potrudimo drugega slišati. In hkrati slišati sebe – kaj se v meni dogaja, preden reagiram."

Zdravje, odnosi in kakovost življenja so vse bolj na preizkušnji. Kaj je največji "tihi sovražnik" naštetemu?

"Hrup in razpršenost – predvsem notranja. Zunanji svet je poln dražljajev in živčni sistem se pogosto ne zna več umiriti. Ko živimo v stalni pripravljenosti, se to pozna v spanju, razpoloženju, odnosih in zdravju. Zavestno krepiti kakovost življenja pomeni vzpostavljati ravnotežje: ustvariti čas zase in za bližnje, negovati dobre navade, znati se spočiti, sprostiti in redno 'resetirati' pozornost. To je bolj učinkovito kot občasni pobegi na dopust."

Kaj bomo še izvedeli na Večeru v živo?

"Predavanje bo povezovalno in poljudno: zakaj se znanost, filozofija in duhovne tradicije danes srečujejo pri zavesti, kaj lahko znanost zelo dobro izmeri in kje se začne posebno vprašanje izkušnje. Poudarek bo praktičen: kako prepoznati dimenzijo zavedanja, ki odpira notranji mir – in kako to prenesti v odnose, zdravje in vsakdan. Ob koncu bomo naredili tudi kratko skupinsko izkustveno meditativno vajo."

Bi obisk dogodka komu še posebej priporočili? In ali je potrebno kakšno predznanje?

"Priporočil bi ga vsakomur, ki ga zanima osebnostna rast, duhovnost ali bolj kakovostno življenje – ne glede na predznanje. Posebej pa tistim, ki čutijo, da je hrupa in odtujenosti preveč, notranjega miru in povezanosti pa premalo. Predavanje je vabilo k razmisleku in predvsem k neposredni izkušnji: ker pri teh temah verjeti, pa tudi razumeti, ni dovolj – pomembno je tudi preveriti v sebi."