Branka Bezjak
Med strmimi pobočji nad dolino Idrijce, kjer reka zareže med Idrijsko in Cerkljansko hribovje, se skriva jama, ki je spremenila razumevanje človeške zgodovine. Jama Divje babe pri Šebreljah danes ni le arheološko najdišče, temveč prostor, kjer obiskovalec nekoliko začuti oddaljeni svet neandertalcev – svet, ki, kakor kažejo odkritja, ni bil samo surov boj za preživetje, ampak tudi svet zvoka, ustvarjalnosti in umetniškega izražanja. Jama pravzaprav sama po sebi ni nič posebnega, je zelo majhna, 50 metrov meri, v njej ni kapnikov ali drugih posebnih oblik, ki obiskovalce navdušujejo v kakšnih drugih jamah. "Ko stopiš vanjo, ni kakšnega 'vau' efekta, zato smo to doživetje obogatili z digitalizacijo," pove direktor Zavoda za turizem Cerkno Gregor Novaković, preden se spustimo proti jami.
Le vodeni ogledi
Pot do jame se namreč začne po sprehodu skozi vas Šebrelje pri cerkvici sv. Ivana na robu Šebreljske planote. Od tod se odpirajo tudi lepi razgledi na Cerkljansko hribovje, v daljavi pa se dvigujejo vrhovi nad Tolminom in Bohinjem, ob lepem vremenu tudi Vogel. Mi smo pri našem obisku, ki ga je za skupino novinarjev organizirala Slovenska turistična organizacija v sklopu kampanje Moja Slovenija, imeli res srečo, da se je pred nami ta dan odprla ta lepa kulisa, kajti še nekaj ur prej je lilo kakor iz škafa.
Vodeni ogled arheološkega parka traja približno dve uri. A je treba pri tem vedeti, da pohod ni povsem nezahteven. Do jame vodi urejena, zavarovana pešpot s številnimi stopnicami, ki so spretno zlite z naravnim skalnatim terenom. Zaradi že omenjenega dežja je bila pot še nekoliko mokra in tudi kapljalo je na nekaj mestih, a prav tako je bila hoja povsem varna, za to skrbi tudi napeta jeklenica. Do vhoda je treba premagati približno 120 metrov višinske razlike (najprej dol in potem seveda še navzgor), približno na polovici je tudi klopca, da si lahko pohodniki odpočijejo.
Ko Novaković odpre kovinska vrata, na katerih je razpeta veriga s ključavnico, se odpre prostor, ki sprva resda ni nič posebnega. Potem pa s projekcijo stene oživijo. Najprej so želeli digitalizirati samo zgornji del jame, nato pa so se z Zavodom za varstvo kulturne dediščine dogovorili še za spodnjega, saj je ta s strokovnega vidika najpomembnejši. Tam namreč prikažejo posamezne plasti kamnin, opisani so njihova ocenjena starost ter klimatske razmere, v katerih so nastale, in obdobje, v katerem je nastala najdba, zaradi katere je ta jama tako posebna in tudi varovana.
V tej skromni jami so namreč arheologi leta 1995 med izkopavanji odkrili predmet, ki je odmeval po svetu – kos leve stegnenice mladega jamskega medveda s štirimi luknjicami. Po mnenju številnih raziskovalcev jih je pred približno 60.000 leti izdelal neandertalec, da bi iz njih izvabil zvok. Enajst centimetrov velika kostna piščal velja za najstarejše doslej odkrito glasbilo na svetu. Hranijo jo v Narodnem muzeju Slovenije, kjer ima prav posebno mesto – ob morebitni naravni ali drugi nesreči bi jo zaščitili in odnesli na varno naprej, pred vsemi drugimi eksponati. Čeprav nekateri še zmeraj želijo sejati dvom, so številne raziskave potrdile tezo, da gre za zavestno izdelano glasbilo.
S tem pa je najdba močno spremenila tudi pogled na neandertalce, izpostavlja Novaković: "Dolga desetletja so jih prikazovali kot primitivna bitja, nesposobna kompleksnega mišljenja. A ta piščal govori drugačno zgodbo. Priča o človeku, ki ni znal le preživeti v surovem ledenodobnem okolju, temveč je čutil potrebo po glasbi in izražanju. V jami so našli tudi številna kamnita in koščena orodja ter približno dve toni živalskih kosti, največ od mladega jamskega medveda, saj je bila jama nekoč njihov brlog."
V stenah še vidne kosti
Ker so v jami še artefakti, je torej ogled možen samo z vodnikom. V stenah in plasteh so še vedno vidni kosti in sledovi preteklosti. Arheologi ocenjujejo, da bi nadaljnja izkopavanja morda razkrila celo ostanke samega neandertalca, vendar jama zaradi finančnih in drugih razlogov za zdaj ostaja raziskana le približno do polovice.
So pa zato lani, ob 30. obletnici najdbe piščali, dodali digitalizacijo, ki poskrbi, da obiskovalca vendarle lahko gredo dlake pokonci. Na zgornjem delu jame namreč sledi čudovita projekcija, kako so si medvedi izbrali to jamo in kako je neandertalec izdelal glasbilo. Vse je pospremljeno s svetlobnimi in zvočnimi učinki ter glasbo multiinstrumentalista Boštjana Gombača, ki je eden največjih promotorjev neandertalčeve piščali. Nanjo tudi igra, kar je torej dodaten dokaz, da gre za glasbilo. Tudi v jami je že večkrat nastopal. S pomočjo replike piščali torej oživljajo zvoke, ki so med stenami Divjih bab morda odmevali že pred desettisoči let. Nanjo se uči igrati tudi domačinka, še vesel poudari vodja turizma v Cerknem.
Arheološki park Divje babe je bil lani razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Takrat je Narodni muzej pripravil razstavo z naslovom 60.000 let glasbe, ki je še do konca junija na ogled v Cerkljanskem muzeju. Divje babe so odprte od 1. aprila do konca oktobra, od novembra do konca marca je jama zaprta zaradi prezimovanja netopirjev, ob slabem vremenu pa odpovejo tudi vodene oglede, saj je pot lahko nevarno spolzka. Tisti, ki poti ne bi zmogli, se lahko dogovorijo za doživetje tudi s pomočjo VR-očal. Na spletni strani so razpisani termini ogleda, običajno so to sobote in nedelje ob 10. uri, junija, julija in avgusta je dodan še četrtkov popoldanski termin. Takrat vodnik čaka in se ni treba prijavljati za ogled. Več informacij je na voljo na www.divje-babe.si. Čeprav si želijo obiskovalcev, pa ne stremijo k množičnemu turizmu, še poudari Novaković. Vendarle arheološko najdišče v prvi vrsti ostaja pomemben pomnik kulturne dediščine.
