Odločitev, da bomo svoj dom delili s psom, velja za eno lepših v življenju. Trenutek, ko mala kepica stopi čez prag, prinese obljubo let, polnih igre, zvestobe in brezpogojne ljubezni. V tistih prvih dneh, ko se smejimo njihovim nerodnim korakom in mahanju z repom, nihče ne želi razmišljati o neizogibnem slovesu. Vendar življenjska doba naših kosmatincev ni le naključna številka, temveč dejavnik, ki ga močno določajo genetika, splošno zdravje in pasemske značilnosti.
Razumevanje pričakovane življenjske dobe je ključno za bodoče lastnike, da se lahko pripravijo na čustvene in finančne izzive. Čeprav večina ljudi domneva, da so težave s starostjo rezervirane predvsem za pasje velikane, najnovejše znanstvene raziskave razkrivajo podatke o manjših pasmah, ki so v zadnjih letih postale pravi modni hit.
Žrtve lastnega videza
Glede na obsežno študijo, opravljeno v Veliki Britaniji, ima pasma z daleč najkrajšo pričakovano življenjsko dobo pravzaprav majhno postavo. Gre za francoskega buldoga, katerega povprečno življenje traja le štiri leta in pol. Ti psi, katerih priljubljenost je v zadnjem desetletju eksplodirala, so na žalost žrtve lastnega videza. Njihov potlačen gobček, ki ga mnogi dojemajo kot neustavljivo prikupnega, povzroča vrsto hudih zdravstvenih težav. Glavni krivec je sindrom, ki tem psom dobesedno onemogoča normalno dihanje.
Poleg težav z dihali ti psi pogosto trpijo zaradi težav s hrbtenico in kolkov, kar jim drastično zniža kakovost in dolžino življenja. Francoski buldog pa ni edini s to težavo. Podobno usodo delijo druge pasme, kot so angleški buldogi, ki v povprečju živijo sedem let in pol, ter mopsi. Leta selektivne vzreje, usmerjene izključno v doseganje ekstremnega videza namesto funkcionalnosti, so na teh živalih pustila trajne posledice. Veterinarji opozarjajo, da je njihova anatomija postala njihov največji sovražnik. Kronične težave z dihanjem, kožne infekcije v gubah in srčne napake so postali skoraj neizogiben del njihovih kratkih življenj.
Velikani s krhkimi srci
Na drugem koncu spektra najdemo pasme, katerih velikost vzbuja strahospoštovanje, a hkrati skriva biološko uganko. Znanstvenike že dolgo bega dejstvo, da pri psih velja pravilo, ki je v nasprotju z večino sesalcev: večje telo pomeni krajše življenje. Divje pasme starajo hitreje že na celični ravni. Njihova hitra rast in ogromna telesna masa ustvarjata velik pritisk na vse organe, zlasti na srce in sklepe.
Med pasmami, ki redno kraljujejo na lestvicah najkrajše živečih psov, izstopa irski volčji hrt. Ta veličasten in nežen velikan, ki so ga nekoč vzrejali za lov na volkove, danes slovi po svoji mirni naravi. Žal ima njegova impresivna pojava visoko ceno, saj v povprečju živi le od šest do osem let. Najpogostejši vzroki smrti so agresivni obliki kostnega raka in bolezni srca.
Enako žalostno usodo delijo bernski planšarski psi. Ti čudoviti psi so znani po svoji zvestobi in so idealni družinski ljubljenčki, vendar njihova življenjska doba prav tako znaša le med šest in osem let. Glavni krivec je, tako kot pri mnogih velikih pasmah, rak. Seznam velikanov s kratkim življenjem dopolnjujejo še nemške doge, ki se borijo s srčnimi boleznimi in zasukom želodca, ter mastifi.
Kljub tem statistikam pa krajša življenjska doba ne pomeni nujno življenja slabše kakovosti. Z odgovorno skrbjo, pravilno prehrano in rednimi pregledi lahko tudi te pasme preživijo srečna leta.
