Sanja Verovnik
Skoraj 90 odstotkov starejših v Sloveniji živi v lastni nepremičnini, pove Alenka Ogrin z Inštituta Antona Trstenjaka, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem položaja starejših in kakovosti njihovega življenja. Obenem pa opozarja: "Na prvi pogled bi lahko rekli, da torej nimamo težav. A drugi pogled pokaže povsem drugačno sliko."
Generacija, ki je danes v pokoju, je do lastniških stanovanj prišla z odrekanjem in vztrajnim delom. Pogosto v času, ko so bile možnosti za pridobitev kredita veliko ugodnejše kot danes. "Pomemben prelom je bila Jazbinškova razprodaja družbenih stanovanj v devetdesetih, ki je mnogim omogočila nakup nepremičnine po simbolični ceni. Danes so te nepremičnine pogosto zastarele in energetsko neučinkovite, njihove lastnike pa skrbi za prihodnost, tako zdravstveno kot finančno," opozarja Ogrinova. To ustvarja začarani krog: nepremičnine ostajajo zasedene, čeprav niso več funkcionalne, medtem ko mlade družine zaman iščejo dom, ki bi bil prostorsko ustrezen in cenovno dostopen.
"Varno in prilagojeno bivanje v starosti ne pomeni odpovedi dediščini, temveč odgovorno odločitev do sebe in svojih bližnjih"
Premoženjsko bogati, a življenjsko revni
Velika večina teh nepremičnin ni prilagojena varnemu in dostojnemu bivanju v starosti. Številni starejši živijo v predimenzioniranih enodružinskih hišah - takih je kar 65 odstotkov - ali v stanovanjih v višjih nadstropjih stavb brez dvigala, kar mobilnostno oviranim močno otežuje vsakdan. "Po eni strani so ti ljudje lastniki pogosto zelo vrednih nepremičnin, po drugi strani pa jim primanjkuje sredstev za vzdrževanje in tekoče stroške. Lastnina jim postaja breme. So premoženjsko bogati, a življenjsko revni," poudarja Ogrinova.
Pa je to dovolj velik razlog, da se starejši v tretjem življenjskem obdobju tudi dejansko odločijo za drugačno obliko bivanja - za selitev v manjše stanovanje, oskrbovano bivalno enoto ali celo v dom za starejše? Na terenu so številni starejši od 70 let povedali, da bi raje ostali ali celo umrli v prevelikem domu, kot da bi se preselili drugam, še posebno v dom za starejše.
Ogrinova je pri tem jasna. Po njenem mnenju bi moral posameznik ob pomembnih življenjskih prelomnicah, denimo ob odhodu otrok od doma ali ob upokojitvi, razmisliti: "Ali se bom v tej nepremičnini lahko varno staral naslednjih 10, 20 ali 30 let? Ima urejen dostop? Je primerna za človeka z zmanjšano mobilnostjo?" A večina ljudi ostane tam, kjer je, ne zato, ker bi si to želeli, temveč ker nimajo druge izbire, meni Ogrinova.
Selitev ob življenjskih prelomnicah
Kako pogosto se starejši dejansko odločajo za zamenjavo svoje nepremičnine in selitev v manjše bivališče, smo preverili tudi pri nepremičninskih posrednikih. Mojca Žižek Mesarec, vodja družbe Galea nepremičnine, opaža, da se del starejših prebivalcev Slovenije v zadnjih letih vendarle odloča za prodajo prevelikih nepremičnin. "Vendar ti premiki še vedno niso množični," opozarja. Po njenem mnenju je sprememba postopna, povezana je tako z demografskimi kot tudi z družbenimi in psihološkimi dejavniki.
Starejši se za selitev najpogosteje odločijo ob večjih življenjskih prelomnicah - po smrti partnerja, ob poslabšanju zdravstvenega stanja ali takrat, ko vzdrževanje hiše postane fizično in finančno preveliko breme. V takšnih primerih se selijo predvsem v manjša, funkcionalna stanovanja, pogosto v bližini zdravstvenih ustanov (na primer UKC), trgovin in javnega prevoza, vse pogosteje pa tudi v oskrbovana stanovanja, kjer imajo zagotovljene več varnosti in podpore, opaža Žižek Mesarčeva.
Kljub temu meni, da je v Sloveniji še vedno zelo močna čustvena navezanost na dom, to je po njenem mnenju eden glavnih razlogov, da selitve niso pogostejše. "Nepremičnina ni zgolj bivališče, temveč simbol življenjskega dela, varnosti in identitete. Poleg tega smo Slovenci tradicionalno nagnjeni k razmišljanju, da je najpomembnejša zapuščina za otroke prav nepremičnina, pogosto hiša, v kateri je 'še eno nadstropje za otroke', četudi ti tam dejansko ne nameravajo živeti. Lastništvo nepremičnine je globoko zasidrano v našem miselnem vzorcu kot merilo uspeha in socialne varnosti."
Sama v razkošni vili
A vendarle Mojca Žižek Mesarec poudarja, da se kažejo znaki sprememb. "Mlajše generacije starejših so nekoliko bolj odprte za razmislek o kakovosti bivanja v starosti, lastni mobilnosti in razbremenitvi vsakdanjih skrbi. Smiselno bi bilo, da se o tej temi v družbi več in bolj odkrito pogovarjamo, saj bi večja pripravljenost na selitev pomenila tudi boljšo izrabo obstoječega stanovanjskega fonda. Na trg bi se lahko sprostilo več hiš in večjih stanovanj, ki so danes pogosto podzasedena, to pa bi lahko pozitivno vplivalo tudi na dostopnost stanovanj za mlajše družine," pravi.
Meni, da bo za večji premik ključna sprememba miselnosti: da kakovostno, varno in prilagojeno bivanje v starosti ne pomeni odpovedi dediščini, temveč odgovorno odločitev do sebe in svojih bližnjih.
Sobivanje starejših kot priložnost
V tujini je v ospredju sobivanje. V nekaterih državah, denimo na Švedskem ali v Avstriji, so se že pred desetletji uveljavile različne oblike sobivanja starejših. Po upokojitvi se starejši preselijo v manjša, funkcionalna stanovanja, pogosto v starosti prijaznih soseskah, kjer imajo pri roki vse potrebne storitve, od trgovin, družabnih prostorov do ambulante oziroma oskrbovalne službe, ko jim začne zdravje pešati. Tako ostanejo čim dlje samostojni in aktivni v lokalnih pobudah.
Na Dunaju stanovanjski sklad na lepih lokacijah ponuja starejšim najemnikom nekaj večjih stanovanj za sobivanje: v nekaterih živijo še samostojni starejši, v drugih pa tisti, ki že potrebujejo pomoč. Ta so še posebej prilagojena za gibalno ovirane, stanovalci pa si delijo stroške za oskrbovalko, ki je čez dan z njimi. "Na Švedskem se večina starejših po upokojitvi preseli, v dveh letih zamenjajo bivališče za manjše, prilagojeno stanovanje. Pri nas pa takšnih možnosti praktično ni," opozarja Ogrinova. V Sloveniji sicer obstajata dve dobro delujoči sobivalni skupnosti. Prva je gospodinjska skupnost starejših v Davči, ki je nastala kot zasebna pobuda. Druga je v Murski Soboti, kjer stanovalci živijo v prostorih, ki jih oddaja tamkajšnji stanovanjski sklad. Obe skupnosti sta dobro uveljavljeni in večinoma polno zasedeni.
Kaj sploh pomeni sobivanje? "Pri sobivanju gre za namensko oblikovane skupnosti starejših v večjih hišah ali stanovanjih. Vsak stanovalec ima svoj zasebni prostor, denimo okoli 15 kvadratnih metrov veliko sobo, lastno kopalnico in morda balkon. Poleg tega so na voljo skupni prostori za vse stanovalce: velika kuhinja, dnevna soba, kotiček za druženje, terasa, pralnica, shrambe ... V teh prostorih si stanovalci delijo vsakdan," pojasni Ogrinova.
Po njenih besedah obstaja več oblik sobivanja: pobudo lahko dajo stanovalci, ki skupnost organizirajo sami, pogosto po modelu zadruge. "Lahko pa se jo spodbuja 'od zgoraj', ko lokalna skupnost, republiški ali občinski stanovanjski skladi zgradijo najemna stanovanja za sobivanje starejših." Tovrstne skupnosti bi lahko razvijali tudi domovi za starejše, denimo v dislociranih enotah, meni Ogrinova.
V praksi se pogosto srečuje s primeri, ki zelo jasno pokažejo, kako globoko je ta problem zakoreninjen. "Ena od mojih strank živi sama v razkošni vili v središču mesta, vendar si kljub temu ne upa prodati nepremičnine. Razlog niso njene potrebe, temveč pričakovanja odraslih sinov, ki že vnaprej računajo na svoj 'kos pogače'. Gospa danes živi v veliki, hladni hiši, brez zadostnih sredstev za ogrevanje, s prenizko pokojnino in z občutkom krivde, če bi sploh pomislila na drugačno odločitev."
Skozi prizmo dediščine
Ob tem se je težko ne vprašati, ali je to res življenje, h kateremu stremimo, ugotavlja naša sogovornica. "Ali res vse življenje ustvarjamo za to, da na koncu živimo kot hlapci lastnega premoženja in tujih pričakovanj? Takšni primeri jasno kažejo, da smo kot družba še daleč od zdravega razumevanja starosti, dostojanstva in pravice do lastnih odločitev. Verjamem, da bo za resničen premik potrebnih še nekaj generacij, predvsem pa več poguma, da začnemo razmišljati drugače, bolj človeško in manj skozi prizmo dediščine."
Če mora človek v lastni hiši zmrzovati zato, da bodo dediči nekoč zadovoljni, to po njenih besedah ni družinska vrednota, temveč tiha oblika nasilja, ki jo kot družba še vedno preveč mirno sprejemamo.
