Zavedamo se, da je vzgoja čustveno inteligentnih otrok ključna za njihov prihodnji uspeh, vendar je izziv v tem, da mnogi starši teh veščin nikoli niso sami osvojili. Večina nas je odraščala ob sporočilih, kot sta "nehaj jokati" ali "pomiri se". Takšna sporočila so nas naučila potlačiti čustva, namesto da bi jih razumeli. Kljub temu otroci danes lahko razvijajo čustveno inteligenco skozi vsakodnevne interakcije. Razgovori, ki jih vodimo, in vprašanja, ki jih postavljamo, imajo namreč zelo pomembno vlogo pri oblikovanju njihovega razumevanja čustev. Strokovnjakinja za vzgojo Reem Raouda navaja, da določena vprašanja močno pomagajo otrokom pri razvoju čustvenega zavedanja in empatije, poroča hrvaški portal Index.
Telo nam sporoča, kaj čutimo
Otroci čustva pogosto najprej občutijo v telesu, še preden jih znajo opisati z besedami. Ko jih vprašamo, kje v telesu čutijo določeno čustvo, jim pomagamo, da začnejo posvečati pozornost tem signalom. Živčen otrok lahko na primer omeni bolečino v trebuhu, navdušenje pa se lahko pokaže kot toplina na obrazu ali hiter utrip srca. Prepoznavanje teh telesnih reakcij pomaga otrokom bolje razumeti lastno čustveno stanje. Empatija se razvija, ko otroci začnejo opažati tudi čustva drugih. Starši jih lahko spodbudijo, da opazujejo izraze na obrazu, ton glasu in obnašanje drugih ljudi. Cilj tega je, da se otroci zavejo, da čustva ne obstajajo samo v njih samih, ampak tudi pri ljudeh, ki jih obkrožajo.
Kaj te resnično dela ponosnega?
Veliko otrok ponos povezuje izključno z zmago ali uspešnim nastopom. Prava vprašanja pa preusmerijo njihovo pozornost na osebne lastnosti. Otroci tako začnejo spoznavati, da so razlog za ponos lahko tudi prijaznost, vztrajnost ali radodarnost. Takšno zavedanje močno krepi občutek lastne vrednosti. Če otroci težko odgovorijo, jim starši lahko pomagajo z nežnimi spodbudami: "Si ponosen na to, kako prijazen si bil danes?" ali "si ponosen na svoj trud?"
Prav tako je pomembno, da otroke vprašamo, kaj potrebujejo v težkih trenutkih. Otrok morda želi objem, družbo ali le malo miru. Izražanje teh potreb jih uči, da so njihove želje pomembne in da jih lahko jasno izrazijo. Čustvena inteligenca vključuje tudi učenje, kako pomiriti telo v stresnih situacijah. Nekaterim ustreza globoko dihanje, drugi se počutijo bolje po pogovoru s starši, objemu plišaste igrače ali nekaj minutah tišine. Ko prepoznajo takšne strategije, se otroci veliko bolj samozavestno soočajo z močnimi čustvi.
Moč notranjega glasu in empatije
Starši morajo otroke seznaniti tudi z idejo notranjega glasu oziroma samogovora. Manjšim otrokom pogosto pomagajo primeri spodbudnih stavkov, ki jih starši izgovarjajo na glas: "Lahko poskusiš znova", "napake ti pomagajo pri učenju" ali "daješ vse od sebe". Sčasoma otroci začnejo sami uporabljati takšne stavke, kar povečuje njihovo čustveno odpornost. Otroci se hkrati učijo, da empatija vključuje konkretna dejanja. Skrb za čustva drugih se pogosto kaže skozi preproste geste. Otroci lahko omenijo poslušanje prijatelja, vprašanje "si v redu?", deljenje igrače ali preprosto sedenje ob nekom, ki se počuti osamljenega.
Na koncu strokovnjakinja svetuje, da otroke spodbudimo k razmisleku o lastnostih, ki jih delajo edinstvene. Starši lahko izpostavijo lastnosti, kot so ustvarjalnost, radovednost, humor, premišljenost ali pogum, in vprašajo otroka, ali jih prepozna pri sebi. Prepoznavanje teh lastnosti pomaga pri gradnji zdravega občutka identitete, ki ni vezan le na primerjave z drugimi ali na dosežke.
