Bojana Topalović, srbska vplivnica in arheologinja, zime preživlja v Vietnamu kot učiteljica angleščine. Poleti pa že šesto leto zapored dela v gostinstvu na hrvaški obali. Trenutno dela v Malem Lošinju, od koder redno objavlja utrinke svojega življenja. Nedavno je na Instagramu načela večno dilemo gostov: ali, kdaj in koliko napitnine pustiti v kavarni ali restavraciji. Njene besede so hitro zaokrožile po spletu, poroča hrvaški Večernji list.
"Napitnina ni obvezna, a pride prav," pojasnjuje Bojana. Iz lastnih izkušenj ponuja nekaj preprostih pravil. Pravi, da stvar sploh ni zapletena. Gostom svetuje, naj napitnino pustijo, če jim je storitev všeč. Če z njo niso zadovoljni, naj denar raje obdržijo. Neodločnim gostom priporoča, naj v kavarnah znesek preprosto zaokrožijo. V restavracijah pa se za odlično postrežbo spodobi pustiti od pet do deset odstotkov vrednosti računa. Sama vedno nagradi natakarje v lokalih, kamor redno zahaja. Prav tako vedno pusti napitnino prijaznemu in nasmejanemu osebju. Poudarja namreč, da je prijaznost veščina, ki jo posameznik težko osvoji.
Burni odzivi in primerjave s tujino
Objava na vrhuncu turistične sezone je sprožila živahno razpravo. Sledilci so v komentarjih pokazali širok spekter stališč. Mnogi se z njo strinjajo in radi delijo svoje pozitivne izkušnje z natakarji. Drugi na zadevo gledajo povsem drugače. Nekdo je zapisal, da pričakovanje napitnine kaže na slabo plačilo delavcev s strani lastnika restavracije. Prepričan je, da gostinci kakovostno storitev dolgujejo vsakemu gostu in zanjo ne potrebujejo dodatnega plačila.
Debata je hitro prešla tudi na primerjave z drugimi kulturami. Ena od sledilk je izpostavila Avstralijo, kjer ljudje napitnin sploh ne poznajo, saj tamkajšnji delavci prejemajo visoke plače. Drugi uporabnik je potegnil vzporednice z Nemčijo, kjer menda nikoli ne pušča napitnine, in Japonsko, kjer domačini takšno potezo razumejo celo kot žalitev. Razprava je šla celo tako daleč, da je neka uporabnica podvomila o sami smiselnosti nagrajevanja zgolj gostincev. Sprašuje se, zakaj ljudje ne dajejo napitnin tudi zdravnikom, ki prav tako delajo za plačo. Bojana pa ob tem ostaja realna in dodaja, da vsi na koncu dneva delajo za denar. Zaveda se, da bi vsak natakar moral biti prijazen, a hkrati opozarja, da v praksi to pogosto ni res.
