
V zadnjih letih je himalajska sol postala pravi hit med ljubitelji zdrave prehrane in kulinaričnimi navdušenci. S svojo značilno rožnato barvo in obljubami o naravnem izvoru je s polic marsikje izrinila klasično belo kuhinjsko sol. Trgovci jo pogosto oglašujejo kot bogato z minerali in bolj zdravo alternativo, ki upravičuje višjo ceno. Vendar se moramo vprašati, ali je ta sloves resnično utemeljen na znanstvenih dejstvih ali pa gre predvsem za uspešno marketinško zgodbo.
Zanimivo je že samo poimenovanje. Kljub imenu himalajska sol ne prihaja neposredno iz visokih vrhov Himalaje, temveč jo rudarji najpogosteje kopljejo v rudniku Khewra v Pakistanu. Gre za kameno sol oziroma mineralno obliko soli, ki je nastala z izhlapevanjem pradavnih morij pred milijoni let. Svojo privlačno barvo, ki sega od nežno rožnate do rdečkaste, dolguje predvsem sledem železovega oksida oziroma rje, ki se nahaja v njej.
Mit o mineralih in resnični vpliv na zdravje
Zagovorniki himalajske soli pogosto poudarjajo, da ta vsebuje številne minerale, ki jih naše telo potrebuje, vključno s kalijem, magnezijem in kalcijem. To drži, vendar je treba te trditve postaviti v pravi kontekst. Kot poroča hrvaški portal Index, so te količine v praksi zanemarljive. Tako himalajska kot navadna kuhinjska sol vsebujeta skoraj izključno natrijev klorid. Minerali v himalajski soli nastopajo v tako majhnih sledovih, da nimajo realnega vpliva na zdravje.
Če bi želeli s himalajsko soljo v telo vnesti pomembno količino teh mineralov, bi morali zaužiti nevarno velike količine soli, kar bi telesu povzročilo več škode kot koristi. Prekomeren vnos natrija namreč strokovnjaki povezujejo s povišanim krvnim tlakom in tveganjem za srčno-žilne bolezni, ne glede na to, ali natrij prihaja iz drage rožnate ali poceni bele soli.
Ključna razlika, na katero pogosto pozabimo
Obstaja pa ena bistvena razlika, ki vpliva na zdravje, a v korist navadne soli. Običajna kuhinjska sol je pogosto jodirana, kar pomeni, da ji proizvajalci dodajajo jod. Ta element igra ključno vlogo pri pravilnem delovanju ščitnice. Himalajska sol naravno vsebuje zelo malo joda in je običajno ne jodirajo dodatno. Ljudje, ki v svoji prehrani uporabljajo izključno himalajsko sol, morajo zato paziti, da jod v zadostnih količinah dobijo iz drugih virov hrane, kot so morske ribe ali mlečni izdelki.
Kljub temu himalajska sol ohranja svojo vrednost v kulinariki. Zaradi večjih kristalov in hrustljave teksture kuharji radi posegajo po njej pri zaključevanju jedi. Njen okus je pogosto blažji in manj agresiven od navadne soli, rožnati kristali na zrezku ali solati pa delujejo estetsko privlačno. Vendar je pomembno vedeti, da gre pri tem za kulinarični užitek in ne za zdravilo. Ključ do zdravja ostaja zmernost pri soljenju, ne glede na vrsto soli, ki jo izberete.









