Raj za ljubitelje narave: Na Lofotih se tempo življenja nekako upočasni

Vita Podlesnik, organizatorka potovanj pri turistični agenciji Sonček, je v zadnjih nekaj letih prepotovala velik del severne Evrope. Obiskala je vse nordijske in skandinavske države – Norveško, Švedsko, Finsko, Dansko in Islandijo – pa tudi vse baltske države: Litvo, Latvijo in Estonijo. "Moram pa reči, da ima Norveška med vsemi naštetimi prav posebno mesto. Čeprav je vsaka od teh držav edinstvena in me je navdušila na svoj način, me Norveška vedno znova najbolj prevzame. Med vsemi regijami, ki sem jih tam obiskala, pa so Lofoti zagotovo ena mojih najlepših potovalnih izkušenj," razlaga sogovornica.

Ali vas je ob prihodu na Lofotske otoke kaj posebno presenetilo, fasciniralo?

"Po prihodu sta me najbolj prevzela vzdušje in energija kraja. Lofoti ležijo znotraj arktičnega kroga, ki ima po mojem mnenju res neko posebno energijo, v človeku vzbudi občutek miru. Kraji, kot so Bodø, Lofotsko otočje, Vesteråli, otok Senja in arktična prestolnica Tromsø, so pravi biseri severa. Še vedno niso tako množično obiskani, to pa po mojem mnenju omogoča obiskovalcem veliko bolj pristno izkušnjo. Ni gneče, ni dolgih čakalnih vrst za znamenitosti. Na vsakem koraku si lahko vzameš čas, se ustaviš in preprosto uživaš v razkošju narave. Mislim, da me prav to na severu vedno znova najbolj privlači."

Je pokrajina na severu Norveške zelo drugačna od Slovenije? Po čem?

"Hmmm, pokrajina na severu Norveške se od Slovenije seveda precej razlikuje. Kamnine so drugačne, morje je veliko bolj živahno, vendarle je to Severni Atlantik. Hkrati pa je tudi tam pokrajina na relativno majhnem območju zelo raznolika in razgibana, kar je recimo podobno kot v Sloveniji.

Na razmeroma majhnem območju lahko doživimo izjemno raznolike prizore. Med vožnjo po slikovitih cestah in čez številne mostove, ki povezujejo otoke med sabo, na eni strani občudujemo Severni Atlantik, turkizne zalive in kristalno čiste peščene plaže, na drugi pa nas spremljajo mogočni, strmi vrhovi in klifi. Poseben pečat pokrajini dajejo tudi tradicionalne ribiške hiške, rorbuji, ki so najpogosteje značilne rdeče barve. Vse skupaj po mojem mnenju ustvarja enega najlepših in najbolj fotogeničnih naravnih prizorov, kar sem jih imela priložnost videti. Poleti je doživetje še toliko bolj posebno. Dnevi so zelo dolgi in lahko več ur uživamo v čudoviti zlati svetlobi. Konec junija in v prvi polovici julija, v obdobju polnočnega sonca, lahko ob lepem vremenu z razglednih vrhov opazujemo, kako se sonce spusti tik nad obzorje in se nato, ne da bi zašlo, ponovno začne dvigovati.

Posebnost so tudi ceste. Avtocest tukaj ni, potujemo po odlično urejenih lokalnih cestah, številnih mostovih in podvodnih predorih, med katerimi imajo nekateri celo krožišča. Cesta E10 zato velja za eno najbolj slikovitih panoramskih cest na svetu."

Deželo vedno spoznavamo tudi skozi tipično hrano. Katere so značilnosti skandinavske kuhinje?

"Skandinavska kuhinja je na prvi pogled precej preprosta, vendar temelji na kakovostnih lokalnih sestavinah in močni tradiciji. Na severu Norveške imajo osrednjo vlogo ribe, saj je ribištvo in ribogojstvo že stoletja ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti tega območja.

​Lofotsko otočje je še posebej znano po trski. Marsikje je mogoče videti lesene sušilnice, v katerih se ribe še danes sušijo po tradicionalnem postopku. Trska velja za eno najbolj prepoznavnih lokalnih specialitet, uživajo jo svežo ali sušeno, iz nje pa izdelujejo tudi ribje olje. Vse o njenem pomenu za življenje na Lofotih je predstavljeno v muzeju ribiške vasi v kraju Å.

Poleg ribjih specialitet skandinavska kuhinja ponuja tudi številne druge dobrote. Zelo priljubljeni so odprti sendviči z različnimi nadevi, tradicionalni vaflji z brusnično marmelado, kislo smetano in znamenitim rjavim sirom. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na cimetove rolice, ki jih po Skandinaviji najdemo praktično na vsakem koraku."

​Potovanja so tudi najboljši način za spoznavanje novih kultur. Ste imeli veliko stika z domačini? Kakšni se vam zdijo?

"Med potovanjem imamo kar precej stika z domačini. Lokalni prebivalci nas sprejmejo, nam razkažejo znamenitosti, delijo zanimive zgodbe in nas pobližje seznanijo s svojim načinom življenja. Srečujemo receptorje, muzejske vodnike, gostince, posadke trajektov in številne druge, zato dobimo precej dober vpogled v vsakdanje življenje na severu Norveške.

Norvežani, tako kot nasploh Skandinavci, pogosto veljajo za nekoliko zadržane in hladne ljudi. Sama se s tem le deloma strinjam. Na prvi pogled so res nekoliko bolj tihi, ko pa z njimi navežeš stik, so izjemno prijazni, pripravljeni pomagati in svetovati. Pravzaprav bi rekla, da so med najbolj vključujočimi narodi, kar sem jih spoznala.

Skoraj vsi odlično govorijo angleško, zato je sporazumevanje zame zelo enostavno. Res pa je, da cenijo svoj osebni prostor in mir. Ne marajo pretirane osladnosti in tudi sami komunicirajo precej neposredno. To lahko koga preseneti, meni pa je takšen iskren in neposreden način komunikacije zelo všeč.

Če bi izpostavila še nekaj, kar me pri Norvežanih posebej navdušuje, je to njihov odnos do tradicije. Zelo skrbno ohranjajo svojo kulturno dediščino in tradicionalne dejavnosti, na primer že omenjeno sušenje trske, ki ima na Lofotih stoletno zgodovino. Še posebno lepo pa je videti, da se v teh poklicih vidijo tudi mlajše generacije in da s ponosom nadaljujejo tradicijo.“

Komu bi priporočali obisk Lofotov, kdo tam najbolj pride na svoj račun: ljubitelji neokrnjene narave, ljubitelji zgodovine, tisti, ki jih zanima vse posebno, nenavadno?

"Obisk Lofotov bi vsekakor najbolj priporočala ljubiteljem narave, ker so res nekakšen raj na svetu. Tam trenutno še ni tako masovnega turizma in so zato še precej neokrnjeni. Narava je tukaj res nekaj posebnega, včasih surova in neizprosna, a prav zato ob lepem vremenu in z nekaj sreče toliko bolj osupljiva.

Seveda pa bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji fotografije, pohodništva in počasnejšega, bolj doživljajskega načina potovanja. Tudi tisti, ki jih zanimata zgodovina in lokalna kultura, bodo našli veliko zanimivega, predvsem skozi zgodbe o ribištvu, tradicionalnem načinu življenja in vikinški dediščini. Po mojem mnenju pa Lofoti najbolj očarajo prav ljudi, ki se želijo vsaj za nekaj dni odklopiti od vsakodnevnega tempa in se prepustiti naravi.

Zaradi česa se turisti po vašem mnenju odločijo za ponovni obisk Lofotov?

"Mislim, da ljudje iščejo prav tisti posebni občutek notranjega miru, o katerem sem govorila že na začetku. To je destinacija, kjer se tempo življenja nekako upočasni in kjer se človek res poveže z naravo.

Vračajo pa se tudi zaradi izjemne narave, spektakularnih naravnih pojavov, urejenosti destinacije, visoke kakovosti storitev in gostoljubnosti domačinov. Po mojem mnenju so Lofoti ena tistih destinacij, ki jih ne obiščeš zato, da bi odkljukal znamenitosti, ampak zato, ker se tam preprosto dobro počutiš. In mislim, da je prav ta občutek pogosto razlog, da se ljudje želijo vrniti."

Ali bi se sami znova podali tja, tudi če ne bi bilo zaradi službe?

"Absolutno. Norveška je ena mojih najljubših držav, če ne kar najljubša, med vsemi, ki sem jih do zdaj obiskala. Tja se vedno znova zelo rada vračam. V prihodnje si želim raziskati še nekatere regije Norveške, ki jih še nisem obiskala, ampak sem skoraj prepričana, da se tudi Lofotom ne bom mogla dolgo upirati. (smeh)"