Potem se je zgodila ta nesreča, da so zdravilišča in Radensko prodali

Lahko bi se zgodilo, da Feri Horvat ne bi nadaljeval šolanja, kot je bilo v obdobju tik po drugi svetovni vojni pogosto pri ne preveč dobro situiranih kmečkih družinah na Goričkem. Pravi, da ga je rešilo neke vrste novinarstvo. Poslal je vestičko za Pionirski list in tam so mu jo objavili, učitelji in ravnatelj pa za njegovo potezo niso vedeli. »To je bila majhna senzacija na šoli. Nato me učiteljica pokliče k ravnatelju in sem se ustrašil, kaj bo. Učitelji so prišli k nam domov in staršem dejali, da me morajo dati naprej v šolo,« se spominja, pri čemer se je oče večkrat jezil, saj je hotel, da bi delal doma, medtem ko je pri mami imel vso podporo. Šolanje je nadaljeval na soboški gimnaziji. »V Murski Soboti je bila le ena gimnazija, a ta dobra. Ena boljših v Sloveniji,« pravi in doda, da je rad pisal (pre)dolge spise, ki jih je bilo treba brati pred celim razredom. Na njihovi gimnaziji skoraj ni bilo profesorja, ki bi ne imel dokončane fakultete, kar za tisti čas ni bilo samoumevno. »Ne vem točno, kdaj je ljutomerska gimnazija po kvaliteti in slovesu prehitela soboško, a ko se razširi glas, da to ni več to, lahko hitro pride do poslabšanja. Ena od mojih hčera je končala gimnazijo v Murski Soboti, druga v Ljutomeru,« pove.

Za nagrado dobil žemljice

Z nekdanjim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom, ki je iz Križevcev na Goričkem, sta vrstnika in iz sosednjih vasi. V otroštvu sta se komaj poznala, čeprav je bila ena od Ferijevih tet Kučanova varuška. Bolje sta se spoznala in sodelovala na soboški gimnaziji. »Na Goričkem ni bilo nižje gimnazije, zato sem jo obiskoval v Murski Soboti, kjer smo se ob srbsko-hrvaškem učili še angleško in francosko, malo tudi rusko, ko nas je profesor francoščine tik pred maturo zapustil, ne pa nemško, kar mi je bilo žal in sem kasneje nadoknadil,« razloži. Dokler je živel doma, kar je bilo le pet razredov osnovne šole, je veliko delal na kmetiji. Njegova oče in mama sta bila kmeta in nista hodila v službo, je pa oče kot izučen mizar nekaj časa opravljal mizarski posel, dokler mu ni začelo nagajati zdravje. »Z očetom sva hodila ročno kosit travo, z mamo orat zemljo.

Ko smo se pripeljali na hrib, kjer je bila večina njiv, je bil pogled na Muro, in mama je, če je bila recimo megla, znala napovedati vreme. Iz voženj v šolo v Mursko Soboto se spomnim, da me je pozimi, ko je bila hitro tema in sneg, mama spremljala do konca gozdne poti in mi svetila s trskami. Rad sem pomagal nositi cekarje, ko so vaške ženske nakupovale v Murski Soboti, in to so si vaščani zapomnili. Še zdaj, če srečam koga, mi pove, da so me zaradi tega hvalili, nagrada pa je bila žemljica iz soboške parne pekarne. Čas po šoli do odhoda vlaka smo prebijali pri Kolodvorski restavraciji, o kateri je zdaj polemika, ali naj jo porušijo ali preuredijo. Tam smo poleti igrali nogomet, pozimi biljard. Občasno sem bival v Murski Soboti, saj sem imel tam dve teti. Čeprav ni bilo takih socialnih razlik, so običajno soboški sošolci prihajali iz bogatejših družin, družin intelektualcev, trgovcev, mi iz okolice mesta smo praviloma bili bolj siromašni. Občasno si imel kompleks manjvrednosti, med nami dijaki pa se te razlike niso čutile kakor se zdaj. Bili smo homogen razred in sošolci so radi prihajali na mojo domačijo, da so spoznavali življenje na vasi, občasno pa pomagali pri kmečkih opravilih,« razlaga sogovornik.

KUČANOV OČIM GA JE OBVAROVAL PRED IZKLJUČITVIJO IZ ŠOLE

Največje veselje je imel do jezikov. Zanimala ga je tudi psihologija, in pred maturo je bil odločen, da gre študirat psihologijo. »Bral sem dosti psiholoških in tudi literarnih knjig, kasneje tudi v angleščini, kar mi je prišlo prav pri delu z ljudmi. Tudi maturitetno nalogo, ki sem jo naredil z odliko, sem delal iz psihologije, namreč raziskavo poklicnih interesov maturantov soboške gimnazije,« se spominja. Takratni ravnatelj je bil zadrt komunist sovjetskega kova in ga je forsiral, naj vstopi v partijo, ter je želel doseči, da dobi vedenje ena in bi ga izključili iz gimnazije. »Očim Milana Kučana, takrat okrajni načelnik za šolstvo, je temu ravnatelju rekel, naj ne dela neumnosti. So me pa potem zelo forsirali tudi v politiki, kjer sem šel po Kučanovih poteh. Moja sošolca sta bila danes znana psihologinja Gabi Čačinovič Vogrinčič in njen mož Geza Vogrinčič, nekdanji profesor geomehanike,« pravi Feri Horvat.
Imel je še sestro, ki pa je pred leti umrla. Tako zdaj domačija sameva. »Jaz grem bolj redko tja, vnuki nimajo interesa. Hčerka Nataša živi v Noršincih in dela na davkariji v Murski Soboti, je poročena z nekdanjim rokoborcem Francem Podleskom in po njej imam dva vnuka, Roka, ki je v prvem letniku mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, mlajši Tilen hodi v srednjo zdravstveno šolo. Druga hčerka Irena živi v Ljubljani, končala je nemščino in etnologijo na filozofski fakulteti. Z nemščino je v Ljubljani dobro prišla skozi, sprva je delala na gospodarskem ministrstvu, državni sekretar, odgovoren za trgovino, pa jo je odpeljal s sabo, ko je šel za direktorja zavoda za naftne rezerve, kjer so imeli veliko posla prav z Nemci in Avstrijci. Ob študiju se je izobraževala iz ekonomije. V roku je končala študij, vmes rodila, ta moja vnukinja Larisa pa je lani diplomirala na FDV-ju iz komunikologije, čeprav je sprva študirala novinarstvo, smo na koncu ugotavljali, da ima širšo (zaposlitveno) perspektivo s komunikologijo, in zdaj dela magisterij,« opiše svojo družino.

TOLERANTNOST DO DRUGAČE VERUJOČIH

Prekmurje je znano po tolerantnosti, tudi pri verah. Kako se je razlikovala njegova protestantska družina od katoliške? »Podobno je kakor v Nemčiji ali skandinavskih državah, kjer so tudi versko mešane družine. Za protestante je značilna skromnost cerkva, skromno družinsko življenje. V Prekmurju se je protestantizem obdržal tudi s pomočjo Madžarov, sam pa sem med ustanovitelji slovenskega protestantskega društva in brez težav živim v versko mešanem zakonu.« Zakaj se protestantska vera v Sloveniji ni bolj razširila? »Glavni vzrok je bila protireformacija, ko je bila Katoliška cerkev močno dejavna in je zatirala protestantizem v Ljubljani in na Dolenjskem, četudi je Primož Trubar izhajal iz teh krajev. Takrat je bilo ogromno poslovnih veljakov protestantov in s protireformacijo so sežigali knjige, pobijali ljudi, ogromno jih je šlo v Nemčijo. Na Štajerskem, v Mariboru, je bil katoliški škof in cela struktura manj zadrta, manj militantna, kar se je poznalo tudi v vojnem času. Spomnim se pogovorov s pokojnim rojakom Antonom Trstenjakom, ki je bil teolog in psiholog, ko je bil v zadnjem intervjuju v Slovencu (tega sem pomagal postaviti na noge, ko sem še služboval v Beogradu, saj je bil delno v tuji lasti in je potreboval dovoljenja) zelo kritičen do ravnanja ljubljanske Katoliške cerkve v času vojne, in polemike, ki so še danes, da so se spečali in podprli nemške okupatorje. Iz vsega tega je izviralo, kar se je dogajalo po vojni. Trstenjak je bil kritičen in je dejal, da je bila izdaja, kar je treba priznati in se s tem sprijazniti. Kasneje mi je rekel, da so ga zavrti katoličani doma in v tujini zelo napadli v raznih oblikah komuniciranja. V eni svojih knjig je med drugim napisal, da Primorci in Štajerci ne potrebujemo sprave, ker nismo bili tako neumni, da bi se klali med sabo in počeli to, kar se je v Ljubljanski pokrajini. Srečevala sva se pogosto, je prihajal v Radence, tudi v Ljubljani sva hodila na golaž in vampe.«
Kako ste spoznali ženo Ano? »Med študijem prve stopnje ekonomije v Mariboru. Sicer sem študij nadaljeval v Zagrebu, kjer je bila med drugim moja profesorica Savka Dabčević Kučar. V Mariboru sem bil funkcionar in sekretar v študentski organizaciji pa pri reviji Katedra, ko so bili tam Vlado Golob, Ivo Vajgl in drugi - to je bil center druženja in dela. Bila je znana reportaža, ko sem obiskoval univerze v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu in je spet na površje prišla uporniška plat. Takrat je bil znan govor in napad na abstraktno umetnost, ko je Študentski list narisal karikaturo slikarja in da ta ne bo imel nikoli težav s politiko ali partijo, saj vedno slika z rdečo barvo. Karikaturo smo ponatisnili in je bil kar špetir, smo okrog policije hodili in so nas spraševali, kaj je za tem, a se je vse dobro izšlo. Sodeloval sem v procesu boja za drugo stopnjo visokih šol, kar je bil zametek visokošolskih zavodov v Mariboru. Bil sem v delegaciji s profesorji v Ljubljani na vladi v lobiranju in utemeljevanju, da je treba ustanoviti univerzo ali vsaj visokošolske zavode, in to se je postopoma zgodilo. Da se pohvalim, na Vekšu sem delal dve diplomi, na prvi in na drugi stopnji ter pri obeh diplomah dobil Kidričevo nagrado, nalogo pa pisal s področja marketinga. Leta 1963, ko se je začela ekspanzija v Radenski, kar je predvsem zasluga nekdanjega že pokojnega direktorja Bogomirja Verdeva, so me poklicali v Radensko, ker so jemali z odprtimi rokami vse, ki so študirali, kar je bilo uporabno - od ekonomije do tehnologije, tudi medicine. Bodoča žena je bila sošolka na Vekšu, kjer sem jaz imel smer turizma, ona smer trgovine in profesor Deželak je bil znan, da si moral pri njem snov znati točno tako, kot je bilo zapisano, ter je ona pri njem ta izpit padla in se prepisala na turizem, kjer sva se nato spoznala.« Je bila v ozadju romantična ljubezenska zgodba? »O tem ne bi razlagal, ampak kje takšnih zgodb ni bilo.«

ŽENA JE BILA PRIDNA IN PRILJUBLJENA

V Radenski je začel delati kot pripravnik, saj je bilo pripravništvo obvezno, in z bodočo ženo sta delala v isti pisarni. Začel je kot analitik v gostinstvu in turizmu, se vzpenjal in postal pomočnik direktorja gostinstva. Žena je ves čas delala v Radenski in tam dočakala upokojitev. Šla je v turistični biro, ko pa je bil zgrajen Radin, je delala v hotelski recepciji in ob koncu bila šefinja recepcije. »Bila je pridna in priljubljena, posledica pa, da nikoli nisva bila doma. Praznikov ni bilo, sam sem bil veliko na potovanjih, ona v zdravilišču, tako so bili otroci prikrajšani in so velikokrat jedli sendviče,« se spominja. V Radenski je kasneje delal na področju razvoja, trženja, napisal strategijo povezovanja turizma v Pomurju in nastal je pomurski turistični kompleks - naredili so Moravce, Lendavo, Banovce. »Imeli smo mednarodni kredit, a ker je bil problem deviz, v Moravcih pa so imeli dosti nemških in avstrijskih gostov, smo kredit usmerili tja in to so mi nekateri zamerili. Tudi pri kasnejših volitvah so mi očitali, da sem vlagal denar v Moravce namesto v Radence. Potem se je zgodila ta nesreča, da so zdravilišča in Radensko prodali ter v Radencih nismo več lastniki ničesar. Boško Šrot je Radensko in zdravilišče finančno izčrpal in, kar je še huje, razhajkali so strokovno ekipo, ki je bila močna v marketingu in v razvoju mineralne vode ter v zdravstvu. Vse te službe so potegnili v Laško in Ljubljano. V začetku razdelitve lastninskih certifikatov so imeli zaposleni čez 30 odstotkov lastništva Radenske, a potrebovali so denar in postopoma so delnice prodajali, sploh ko se je pojavila ponudba Pivovarne Laško. Napaka je bila, da se mali delničarji, zlasti iz vrst zaposlenih, niso združevali. Mnogi tega niso verjeli in mi je potem nekdo na ulici očital, da smo Šefer, Kučan in jaz prodali Radensko in zdravilišče, kar ni bilo res. Nisem bil na nobenem razgovoru, razen kar so me informirali, saj sem še imel kontakte s kasnejšimi direktorji Radenske. Dvomljive kadrovske rešitve v vodstvu Radenske, ki so pripeljale do njene prodaje, mi niso povsem jasne - je bil vmes denar, nesposobnost ali kaj drugega,« se sprašuje.
Takrat so se za Radensko zanimala tudi tuja podjetja, med drugim Coca-Cola, in takratno vodstvo Radenske je dejalo, da je bila prodaja Radenske Laškemu obramba pred Coca-Colo, čeprav bi mogoče bilo boljše, če bi oni ali Nestle ali kakšen italijanski koncern kupil Radensko, ki bi jim bila odskočna deska za tuje trge, meni. Razvijali so proizvodne linije, po vzoru Vichyja ga je mikal preboj v kozmetiko, a ni bilo posluha.
Njegov zadnji projekt je bila uvedba plastenk, te so uvedli prvi v Sloveniji.
Poleg prodaje Radenske in mineralne vode je bila po njegovem druga kardinalna napaka razkosanje zdraviliškega dela na več delov in prodaja Savi, saj je Sava imela čisto drugo dejavnost in še na Bledu niso bili zadovoljni z njimi. »Stalno so kader menjavali in to ni bilo tisto, ko je bil naš kader velika prednost, saj je bilo sodelovanje s turistično in gostinsko šolo v Radencih zelo dobro. Pri zdravstveni dejavnosti smo prvi med slovenskimi zdravilišči začeli preventivne (menedžerske) preglede, potem so to drugi pograbili in razvili. Takrat smo imeli dobro sodelovanje z ljubljanskim UKC-jem, predvsem s kardiologijo in tu je imelo domicil slovensko kardiološko društvo in vsako leto so prihajali kardiologi na strokovne kongrese. Ena marketinških potez je bila, ko je južnoafriški profesor Christiaan Barnard prvič obiskal Slovenijo na našo pobudo in pobudo Pomurske založbe, ki je pripravila prevod njegove knjige Telo kot stroj, kar je že bilo po prvih znanih transplantacijah srca (on jo je prvi izvedel s človeka na človeka), in smo ga privabili k nam. Na Dunaju je imel takratno ljubezen ter smo se s policijo in oblastmi dogovorili, da so ga v Radgoni brez potnega lista oziroma vizuma spustili čez mejo. Njegov prihod v Radence je povzročil pravi medijski bum. Motel Čarda pri Martjancih je bil lokal, kamor smo vabili naše poslovne goste in tam je bila prekmurska hrana, romska glasba in veliko dobre volje. Tudi Barnard je rad naše vino pokušal in spomnim se, da se je lomilo kozarce, pri tem pa je Barnard rekel, da je boljše lomiti kozarce kot zlomiti srce, s to dunajsko prijateljico je namreč že imel težave.«

K ŠEFU S SVOJIM MNENJEM, IZ PISARNE Z NJEGOVIM

Pri Radenski so zaradi pietete vsaj minimalno vzdrževali spomenike nekdanjih lastnikov Radenske, pa so jih zaradi tega napadli, predvsem iz borčevskih vrst. Feri Horvat je iz Radenske odšel s težkim srcem in prostovoljno, čeprav so ga strokovna ekipa in drugi zaposleni »obrajtali«. »Popoldne sem se dal v kavbojke, šel po proizvodnji, se z delavci pogovarjal ali obiskoval novoletne prireditve. Te so bile muka za ženo in so trajale po dva tedna. Moral si iti na vsako prireditev in vsak bi rad s tabo trčil ob koncu leta. Potem sem šel v poslovodstvo nekdanje Ljubljanske banke k Metodu Rotarju. To so bili profesionalci in obdobje, ko je banka igrala pomembno vlogo pri pospeševanju izvoza, ter imela veliko predstavniško mrežo od Singapurja do New Yorka. Pokrival sem prav ta področja. Trajalo je le dve leti, potem pa klic - Kučan in predsednik vlade Dušan Šinigoj me pokličeta na resen pogovor in mi prigovarjata, da bom moral v Beograd, česar se je vsak otepal, prav tako sem bil starejši in z družino. Zgodilo se je to, kar pravijo: k šefu greš s svojim mnenjem, iz pisarne pa z njegovim. Saj so imeli argumente, da v Beogradu slovensko gospodarstvo ni ustrezno zastopano. Branko Mikulić je bil predsednik vlade, prijeten in pošten možakar, a ne najbolj učinkovit, saj je imel kabinet s kar 29 ministri. V njegovi vladi sem bil eno leto minister za turizem, po sporu z Miloševićem pa je odstopil, sam sem bil še dve leti v vladi Anteja Markovića. Na zadnji seji, ko je zvezni vladi še predsedoval Mikulić, so se namesto denarja delila ambasadorska mesta in mene kot gospodarstvenika so vprašali, ali bi kot ambasador šel v Indonezijo, a sem zavrnil. Pri Markoviću nas je bilo le 15 ministrov in meni je dodelil področje ekonomskih odnosov s tujino in turizem, kar mi je ustrezalo,« se Horvat spominja beograjske politične izkušnje.
Z Markovićem sta bila na obisku na Švedskem. S kraljem so bili na večerji, Feri Horvat je imel čast sedeti ob kraljici Silviji, in ko je kot Nemka ugotovila, da tekoče govori nemško, je prevajalko razrešil dolžnosti, pa sta se s simpatično Silvijo kar veliko pogovarjala. Ko je prišel v Radensko, je imel možnost, da se je tri mesece na Dunaju učil nemščino, kjer se je ogromno naučil, saj se je ves čas pogovarjal nemško. Kasneje so mu, predvsem Nemci, rekli, da govori nemško slovnično bolj pravilno kakor mnogi Nemci. Marca 1991 se je vrnil v Slovenijo, ker ga Marković ni hotel razrešiti, se je izgovoril na zdravje. To je bilo povezano z osamosvojitvijo Slovenije. Leta 1992 je, tudi na pobudo Janeza Drnovška, kandidiral na listi SD, bil izvoljen štiri mandate, tri mandate vodil odbor DZ za gospodarstvo, en mandat za nadzor proračuna, bil predsednik državnega zbora in evropski poslanec. Leta 2008 se je iz politike umaknil, ko je videl, da počasi gre vse k vragu in se v obdobju strankokracije ne da kaj pametnega napraviti. V politiki ga je motilo osiranje drugih in tožarjenje v tujini, ker je po njegovem to znak nekulture in nekaj, česar drugi evropski narodi ne počnejo. »Slovenci in Slovenke si z dosežki doma in v tujini na področju kulture, znanosti, športa zaslužijo dosti več, kot se jim priznava ali si priznajo sami,« pove in v aktualnem duhu sklene, da EU ne more biti samo trgovina, kjer vzameš le tisto, kar ti ustreza, ničesar pa ne daš.