K temu pismu me je spodbudila knjiga "The Patriotic Traitors" pisatelja Davida Littlejohna (prva izdaja 1972, London). Knjiga opisuje kaznovanje kolaborantov po drugi svetovni vojni v šestih zahodnih državah – Norveški, Danski, Nizozemski, Belgiji, Franciji in Sovjetski zvezi.
Jugoslavije oziroma Slovenije avtor ne omenja. V Sloveniji (kot tudi na Hrvaškem) je po mojem mnenju šlo za versko vojno v stilu Mojzesa, ki je dal pobiti drugače verne v Kanaanu. Danes bivša Ljubljanska pokrajina uvaja pojem "državljanska vojna Slovenije", čeprav tam ni bilo nobene priznane države, in vsiljuje takratno stanje, kot da bi bile vaške straže (pravzaprav verske straže) postavljene od Lendave do Trsta. Škof Rožman je izjavljal, da je bolje živeti pod okupatorjem kot pod nevernim komunizmom.
Norveška je bila napadena 9. 4. 1940. Predsednik vladajoče stranke NS Vidkun Quisling je takoj uvedel Hitlerjev fašistični model vladanja. Septembra 1945 je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo (24. 10. 1945). Drugače je bilo na Norveškem 480 smrtnih kazni (izvedenih 400), izrečenih 288 tisoč zapornih kazni, 448.000 odvzemov civilnih pravic. V nemški vojski je bilo 50 tisoč prostovoljcev. Tisoči so bili poslani na vzhodno fronto. Pozneje so se kazni zmanjšale za polovico (1948). Iz drugih virov poznam, da so Norvežani zelo grdo ravnali z otroki nemških vojakov (ovire šolanja, zaposlovanja). Matere teh otrok so javno zasramovali.
Danska je bila napadena 9. 4. 1940. Po koncu vojne je bilo aretiranih 15.724 ljudi zaradi kolaboracije s Hitlerjevo vojsko. Oproščenih je bilo 1925 oseb, drugi obsojeni na zapor od enega leta do dosmrtne ječe. (Junija 1945 so zopet uvedli smrtno kazen). Najhujši so bili pripadniki t. i. Peter Grup, od teh jih je bilo sedem obsojenih na smrt, drugi na dosmrtno ječo. Na štiri leta zapora je bilo obsojenih 3641 kolaborantov. Približno 120.000 so odvzeli civilne pravice, začasno ali trajno.
Nizozemska je bila okupirana 10. 5. 1940. Vodilni kolaborant je bil politik Anton Mussert. Ustreljen je bil 7. 5. 1946. Na smrt je bilo obsojenih še 138 oseb (36 so jih dejansko usmrtili). Po vojni je bilo zaradi kolaboracije zaprtih od 120.000 do 150.000 oseb. Delalo je 35 sodišč samo za kolaborante. Polovica županov je bilo odpuščenih, kot tudi 13 odstotkov policistov. 60.000 ljudem so odvzeli državljanstvo in lastnino, ki je postala državna.
Osebno imam neprijeten spomin s potovanja v študentski tabor na Nizozemskem v 60. letih. Neka natakarica me je nadrla, takoj ko sem začel govoriti nemško. Pozneje so mi Nizozemci rekli (ker sem bil svetlolas), da naj najprej povem, da nisem Nemec, ampak govorim nemško. Tako močno je ostalo sovraštvo zaradi druge svetovne vojne.
Belgija je bila napadena 10. 5. 1940. Po koncu vojne so zaprli 100.000 kolaborantov. Mnogi so bili poslani na vzhodno fronto. Obsojenih jih je bilo 87.000, od tega 4170 na smrtno kazen (230 dejansko izvršenih). Čez 3000 smrtnih kazni je šlo na račun vojaške udeležbe v nemški vojski. 16.000 kolaborantov je dobilo dolge zaporne kazni. Leon Degrelle, valonski politik – kolaborant za vzhodno fronto – je pobegnil pred obsodbo na smrt in v Španiji postal važna figura v Francovem režimu. Kralj Belgije Leopold III. je pobegnil v Švico. Ko se je vrnil (1950), je ob protestih predal krono sinu.
Francija je bila okupirana maja in junija 1940. General Philippe Petain, voditelj Vichyjske Francije, kolaborant, je bil obsojen na smrt, kar so mu zaradi starosti znižali na dosmrtno ječo. Umrl je leta 1951. Premier Pierre Laval, tudi kolaborant, je bil ustreljen 15. 10. 1945.
Purge (čiščenje) v Franciji je trajal od septembra 1944 pa do 1949. Na smrt so obsodili 2091 ljudi in tudi 4400 oseb v odsotnosti. Smrtna kazen je bila dejansko izvedena pri 768 kolaborantih. Izdelovalec avtomobilov Louis Renault, ki je delal za Nemčijo, je bil obtožen, vendar je pred koncem sojenja v zaporu umrl (24. 10. 1944). Njegov imperij je oblast podržavila. 3000 oficirjem so odvzeli čine, 2635 pa so jih prisilno upokojili. Visokim uradnikom in funkcionarjem so prepovedali službovanje, kazni pa so se lahko spremenile za služenje voske v Vietnamu.
Francoska cerkev je opravila lastno čiščenje. S položaja je odstranila sedem škofov in se pozneje opravičila za molčečo držo ob hudih zločinih, ki jih je delal okupator skupaj s francoskimi kolaboranti. Uradno naj bi bilo za kolaboracijo 10.000 usmrtitev. Niso pa vštete usmrtitve od ad hoc sodišč, kjer so sodelovali člani odpora, potem bi lahko narastle številke tudi do desetkrat.
Sovjetska zveza je bila napadena 22. 6. 1941. Generala Andreja Vlasova so Nemci ujeli pri Leningradu, potem je prebegnil v Tretji rajh. Vodil je kolaborante t. i. Ruske osvobodilne vojske. Na koncu so ga Sovjeti s pomočjo Američanov ujeli, usmrčen je bil z obešenjem v Moskvi 1. 8. 1946. V New Yorku, v pravoslavnem samostanu, ima spomenik.
Kozaški kolaborantski korpus se je bojeval za Hitlerja leta 1944 v Sloveniji. Na kozake in vlahovce imamo Radgončani zelo žalosten spomin. 19. 2. 1945 so kozaki in vlahovci po zverinskem mučenju ubili 23-letno Marijo Rožman, ki se je borila proti okupatorju, kateri nam je prepovedal slovenski jezik in slovensko narodnost.
Maja 1945 so Angleži vrnili Stalinu dve veliki kolaborantski skupini kozakov, skupino generala Domanova in drugo skupino XV. korpus polkovnika Vierkorna. Končali so tragično v Sibiriji.
Alojz Filipič, Gornja Radgona
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
