Pet stvari, ki jih danes vsak inštruktor želi, da veš, preden sedeš za volan

Danes mladi kandidati stopajo v svet vožnje v času, ko je na cestah več prometa, več stresa in več pritiska.

Toda po besedah Daliborja Bere, vodje šole vožnje v Avtošoli Tilia, je uspeh na izpitu pogosto odvisen od stvari, ki jih večina spregleda. To so tiste male, a ključne podrobnosti, ki jih vsak izkušen inštruktor želi, da veš – še preden obrneš ključ v avtu.

1. Popolna priprava ne obstaja – a mirnost da največ

Veliko kandidatov pride na vožnjo z mislijo, da bo njim pa zagotovo uspelo narediti izpit z 21. uro in hkrati, da je vse skupaj precej lažje, kot marsikdo pravi.

Realnost? Povprečno število ur v Ljubljani je 35, vsekakor pa se lahko strinjamo tudi, da znati voziti avto še ne pomeni biti dober voznik.

Posledično kandidati pridejo na vožnje s previsokimi pričakovanji in pretiranim pritiskom, ki ga izvajajo – ponavadi – sami sebi.

“Največja težava danes je, da kandidati hočejo vse takoj, in hkrati se pretirano bojijo negativne ocene na izpitu.” pravi Bera.

“Veliko raje vidim, ko kandidat pride skoncentriran, z željo, da se nauči voziti, kot pa, da pride na vožnjo z željo, da čimprej opravi vozniški izpit. Morda se sliši zanemarljivo – a razlika v poučevanju enih in drugih je ogromna. Učiti se voziti je proces – z vsakim kilometrom gradiš samozavest, izkušnje in predvidevanje.”

2. Poslušanje inštruktorjevih navodil

Ste že kdaj razmišljali o čem razmišljati?

Mogoče se zdi to smešno, a ravno to je zelo pogosta napaka pri kandidatih – toliko se zatopijo v to, kaj naj bi počeli, da dejansko pozabijo te zadeve tudi početi.

Enako se zgodi pri navodilih učitelja vožnje; “Največ napak se zgodi, ker kandidati preveč razmišljajo o tem, kaj delajo narobe, namesto da poslušajo navodila,” pravi Dalibor Bera.

Posledično se ponavljajo enake napake, kandidat pa postane vse bolj zmeden.

Vožnja je vaja opazovanja in odzivanja.

“Danes je problem, da mladi želijo prehitro napredovati – po točno 20. urah bi že šli na izpit. Ampak vožnja ni tekma in čez nekaj let bo vseeno ali si izpit opravil z 20-imi ali 30.-imi urami. Če si miren, reagiraš pravočasno; če si napet, narediš napako,” razlaga Dalibor.

3. Večina napak ne pride iz neznanja, ampak iz živcev

Če se ti roke potijo in imaš občutek, da ti vse beži iz glave – nisi edini.

Trema je največji “nevidni sovražnik” vsakega kandidata.

A ne pride zato, ker ne bi znal, ampak zato, ker se preveč obremenjuješ, kako te bo kdo ocenil.

“Večina padcev na izpitu so preproste napake – odvzem prednosti, varnostna razdalja, ali pa celo, da prevozijo STOP znak. Tega ne naredijo zato, ker ne bi znali, ampak zato, ker ponavadi podležejo pritisku.« pravi Bera.

Dober inštruktor te bo naučil tudi to: kako umiriti dihanje, kako si pred vožnjo vzeti trenutek, da se glava zbistri.

To je včasih pomembnejše kot katerakoli teorija.

4. Domača vadba z L-tablico je koristna – če jo delaš prav

Veliko kandidatov med čakanjem na izpit, zaradi dolgih čakalnih vrst, vozi s starši.

Super – a samo, če vadijo vožnjo po predpisih.

“Težava je, da starši vozijo po svojih navadah, ne po pravilih. Če otroku govorijo ‘pelji malo hitreje’ ali ‘ne rabiš gledat toliko ogledal’, potem več škodijo kot pomagajo,” pojasni Bera.

Če že voziš z L-tablico (vožnja s spremljevalcem), se spomni kaj te je učil učitelj vožnje, poskusi z očmi iskati znake, opazovati prometne tokove in razmišljati, zakaj kdo nekaj naredi.

Ne rabiš voziti 200 km, da bi se učil – dovolj je 5 km – a zbrane, pozorne in pravilne vožnje.

5. Inštruktor ni samo učitelj, je tvoj zaveznik

Največ, kar lahko prineseš v avto, je zaupanje.

Inštruktor ni tisti, ki išče tvoje napake, ampak tisti, ki jih razume.

»Ko kandidat ve, da ga popravljam in razlagam ene in iste zadeve ves čas, ne zato, da bi ga grajal, ampak zato, da mu bom pomagal razumeti, zakaj in kako ukrepati ob določenih trenutkih – takrat pride napredek,« pravi Dalibor.

»Velikokrat so kandidati prestrašeni, ne komunicirajo dovolj in si niti ne upajo nič reči – zaradi negativnih izkušenj s prejšnjim učiteljem vožnje ali pa preprosto, ker gledajo na nas kot na neko 'avtoriteto'. S kandidatom je potrebno vzpostaviti nek osebni stik in zaupanje. Pomembno je, da vedo, da smo tukaj za njih, da jih naučimo in, da je odnos med inštruktorjem in kandidatom sproščen« nadaljuje Bera.