Barbara Bradač
Daljša življenjska doba je eden največjih dosežkov sodobne družbe, hkrati pa prinaša nova tveganja. Padci in poškodbe pri starejših so vse pogostejši, zlom kolka pa velja za eno najhujših posledic. Pogosto pomeni operacijo, dolgotrajno rehabilitacijo, izgubo samostojnosti in v številnih primerih tudi selitev v dom za starejše. Poleg osebne stiske povzroči tudi veliko finančno breme za zdravstveni in socialni sistem – tudi v Sloveniji, kjer se prebivalstvo hitro stara.
Največji stroški zaradi izgube samostojnosti
Na pomen preventivnih ukrepov opozarja doktorska disertacija hrvaške raziskovalke s področja socialne gerontologije Snježane Brući, ki je analizirala družbene in ekonomske učinke padcev ter zlomov kolka. Raziskava temelji na aktuarskih izračunih in primerja stroške zdravljenja, rehabilitacije ter dolgotrajne oskrbe starejših v običajnih stanovanjih in v posebej prilagojenih bivalnih okoljih. Čeprav so izračuni narejeni na primeru Hrvaške, so ugotovitve zelo relevantne tudi za Slovenijo.
Rezultati kažejo, da bi prilagojena bivalna infrastruktura že samo pri zlomih kolka na Hrvaškem pomenila več kot 200 milijonov evrov letnih prihrankov. V Sloveniji so absolutne številke sicer nižje, a razmerja ostajajo podobna: največji del stroškov ne nastane zaradi same operacije ali rehabilitacije, temveč zaradi dolgotrajne izgube samostojnosti in posledične institucionalne oskrbe. Prav ta predstavlja največje finančno breme za družbo – in prav to breme je mogoče z ustrezno preventivo bistveno zmanjšati. Raziskava opozarja tudi na manj viden, a zelo pomemben učinek padcev: po poškodbi se pri mnogih starejših razvije strah pred gibanjem, to pa vodi v manjšo telesno aktivnost, hitrejše pešanje mišične moči in večjo odvisnost od pomoči. Tako nastane začarani krog, ki dodatno povečuje tveganje novih poškodb in dolgoročno obremenjuje zdravstveni in socialni sistem.
Bivanje doma stane manj
Pomembno je poudariti, da prihranki ne izhajajo iz selitve ljudi v domove za starejše, temveč prav nasprotno – iz možnosti, da starejši dlje časa živijo samostojno v varnem in prilagojenem okolju. Gre za stanovanja brez arhitektonskih ovir, z dobro osvetlitvijo, protizdrsnimi površinami, dostopnimi kopalnicami in bližino podpornih storitev. Takšno okolje zmanjšuje tveganje padcev ter podaljšuje obdobje aktivnega in kakovostnega življenja. Letna prilagoditev in vzdrževanje varnega stanovanja sta bistveno cenejša od stroškov ene same hude poškodbe, ki lahko sproži dolgotrajno zdravljenje in večletno institucionalno oskrbo.
Dolgoročno racionalna strategija
Za Slovenijo to pomeni jasno sporočilo: stanovanjske politike ni smiselno obravnavati ločeno od zdravstvene in socialne politike. Razvoj starosti prijaznega bivalnega fonda ni le socialni ukrep, temveč dolgoročno ekonomsko racionalna strategija, ki prispeva k vzdržnosti javnih financ, večji samostojnosti starejših in odpornosti zdravstvenega sistema v razmerah demografskega staranja. Mednarodne raziskave kažejo, da zlomi kolka predstavljajo približno tretjino vseh neposrednih stroškov padcev pri starejših, kar pomeni, da je celoten potencial preventive še precej širši.
