Odprt dnevni prostor: Daje občutek svobode, a potrebuje tudi mirne kotičke

V starejših stanovanjih in hišah, pri nas še do približno 80. let prejšnjega stoletja, so bili prostori večinoma manjši in ločeni med sabo: kuhinja, jedilnica, dnevna soba so imele vsaka svoje štiri stene in vrata, povezane so bile s skupnim hodnikom. Vzrokov za tak način gradnje je več, meni arhitektka in notranja oblikovalka Breda Strdin iz Lovrenca na Pohorju: "Prvi od njih je poraba energije, ki je bila vedno strošek. Manjše prostore je bilo lažje ogrevati, poleg tega je bilo tako mogoče ogrevati samo posamične prostore in ne celotne hiše. Drugi razlog je sama tehnologija gradnje, ki še ni dovoljevala velikih prostorov brez vmesnih podpornih sten. Kot tretji razlog pa lahko označimo življenjski slog, razmišljanje, da je kuhinja neke vrste delavnica, kjer je težje vzdrževati urejenost in je zato ni spodobno kazati recimo gostom. Drugi prostori pa so bili namenjeni pomembnim pogovorom in je bilo v njih nujno ohranjati tišino za nemoteno komuniciranje. In najbrž bi našli še kar nekaj razlogov, zakaj so določene prostore zapirali." 

Preobrat se je po mnenju Strdinove v svetu začel nakazovati po drugi svetovni vojni. Način bivanja se je pričel spreminjati, življenje je postalo bolj sproščeno, hkrati je bilo zaradi nove gradbene tehnologije možno zgraditi stavbo z manj stenami in tako so postali prostori bolj povezani. "Ključen korak k povezanosti bivalnih prostorov je naredil že ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright, ki je v začetku 20. stoletja zagovarjal tako imenovano 'organsko arhitekturo', pri kateri je stavba povezana z naravo, izhaja iz krajine. Uvedel je idejo 'flowa', pretočnosti interierja ter pretočnosti med interierjem in eksterierjem," razlaga sogovornica. Modernizem pod vplivom Le Corbusiera pa je prispeval v arhitekturo večje, svetle prostore, ki niso bili več tako razdeljeni in so lahko izpolnjevali različne namene.

Odprt dnevni prostor ima več funkcij

Danes je enovit bivalni prostor, v katerem so združene funkcije kuhinje, jedilnice in dnevne sobe, pravilo tako v večstanovanjskih stavbah kot v družinskih hišah. Ne le zato, ker priprave jedi ne skrivamo več pred gosti, temveč jo pogosto celo izkoristimo za izhodišče družabnosti. Še pomembnejši razlog je po mnenju Brede Strdin ta, da je kuhanje popoldanskega ali večernega obroka za družino pogosto edini čas v dnevu, ki ga lahko družinski člani preživijo blizu eden drugemu. Priprava jedi in druga tradicionalna "kuhinjska" opravila tudi niso več rezervirani samo za ženske, enakopravno jih prevzemajo tudi moški, ti pa po drugi strani niso več tisti, ki po napornem delovnem dnevu ležejo na kavč in v miru čakajo na kosilo. V skupnem prostoru je mogoče urediti kotičke za igro najmlajših, za opravljanje domačih nalog malo večjih otrok, za gledanje televizije ali branje, skratka vse vrste druženja. "Zato je zelo pomembno, kako ustvarimo komunikacijske poti med predeli prostora, da ni na primer gost, ki sedi na kavču, odrezan od gostitelja, ki se loti kuhanja kave," konkretno opisuje sogovornica.

Poleg prednosti, torej pretočnosti, naravne svetlobe in povezanosti, lahko imajo odprti prostori tudi nekaj pomanjkljivosti. V velikem prostoru se pri kuhanju širijo vonjave, ki so lahko za koga moteče, zvok bolj odmeva, sam prostor pa lahko učinkuje prazen in hladen. Občutimo lahko tudi pomanjkanje zasebnosti, denimo pri telefonskih pogovorih ali delu od doma. Medtem ko je za zagotavljanje miru in zasebnosti skoraj nujen ločen prostor, toplino in domačnost zagotavljajo predvsem ustrezni materiali in elementi, ki absorbirajo zvok in povečujejo udobje. Ti so na primer zavese, preproge, tekstilne obloge, les.

Nujno je upoštevati potrebe uporabnika

"Ko oblikujem prostor, se najprej vprašam, kaj potrebuje uporabnik, ki bo v njem živel," razlaga Breda Strdin. "Želim, da so prostori odprti, da dihajo, dajejo občutek svobode, hkrati pa ustvarjam intimne kotičke, kjer lahko človek najde nekaj trenutkov sam zase. Ključnega pomena za dobro ureditev bivalnih prostorov je dobro poznavanje uporabnika, njegovega življenjskega sloga, ki ga je treba upoštevati pri oblikovanju njegovega doma." 

Pri opremljanju prostora je po njenem mnenju najpomembnejše, da se uporabnik v njem prijetno počuti. Dovolj mora biti shranjevalnega prostora. "Velike elemente za shranjevanje želim narediti čim manj vpadljivo, postavljam jih čez celotne površine sten, obarvam nevtralno, nevpadljivo. Centralni del prostora puščam čim bolj odprt, da lahko v njem menjujemo manjše premične kose, kot so miza, sedežna garnitura, fotelji in podobno. Je pa res, da je zmeraj ena rešitev, ob kateri je prostor najbolj funkcionalen, in teh spreminjanj ni veliko. V večini se spremembe zgodijo, ker se poveča ali pomanjša število članov v bivalni enoti ali pa zaradi prenove. Ko je prostor dobro postavljen z osnovnimi funkcionalnimi elementi, pa je čas za izbiro materialov in barvno harmonijo. Dobro počutje dosežemo z uravnoteženo uporabo različnih materialov, ki se povezujejo po celotnem prostoru, stanovanju, hiši," opisuje sogovornica. Stanovanje želi opremiti tako, da se "dobro stara", kar pomeni, da je za temeljne elemente, kot so omenjene vgradne omare ali talne obloge, dobro izbrati kakovostne, trpežne materiale, ki bodo vzdržali več desetletij uporabe in se jih ne bomo naveličali. Poleg tega morajo biti združljivi z večino opremljevalskih slogov, kajti te lahko v stanovanju z nevtralno osnovno opremo sčasoma tudi menjavamo. "Piko na i, ki iz bivalne enote naredi dom, pa postavim z dekoracijo," še pravi Strdinova.

Pri opremljanju je nujna zmernost

Prav tukaj se po njenem mnenju skriva največja past pri oblikovanju velikih prostorov, saj je v njih najteže doseči urejenost in skladnost. "Zagovarjam tezo, da je treba uporabiti več različnih materialov, vzorcev in detajlov, ker to prinese toplino v prostor. Ampak pri tem je nujna zmernost, harmonija, ker drugače namesto reda hitro ustvarimo kaos. V trenutku, ko začutimo, da prostor ne vzbuja več občutka urejenosti, je dodatkov dovolj," opozarja oblikovalka. Za prijetno, harmonično vzdušje je po njenih besedah nujno, da v prostoru ni preveč močnih elementov, na primer vpadljivih umetniških del. "Močno umetniško sliko obesimo nekam, kjer je ne gledamo ves čas, zagotovo ne na steno za televizorjem, ki mora človeka pomiriti. V stanovanju se moramo počutiti doma, ne kot v galeriji," poudarja sogovornica.

Naj bo torej enovit prostor čim večji ali raje nekoliko manjši? Breda Strdin meni, da je povsod potrebna zmernost. "Pomembno je, da prostor ne utesnjuje, temveč daje možnost dobrega prehajanja. Se je pa treba zavedati, da je velike odprte prostore veliko težje narediti prijetne za bivanje. Res so pomembni materiali, harmonija uporabljenih barv, da ustvarimo prijetno počutje doma. Mogoče bi rekla tako: dovolj velik je takrat, ko ima vsak, ki biva v njem, dovolj prostora, da se ne počuti utesnjeno," sklene strokovnjakinja.