Na samostojni poti: Volkswagen Tayron 2.0 TDI 4Motion Joy

V tem najvišjem segmentu vozil slovenski kupec še vedno najraje izbere dizelski motor. In v prvem snidenju s tayronom smo seveda preskušali različico z dvolitrskim štirivaljnikom s 142 kilovati moči (193 KM), ki sicer ni na čelu lestvice po zmogljivosti, je pa zato serijsko opremljen s štirikolesnim pogonom 4Motion. To marsikateri kupec še dodatno ceni, saj je kot tak precej bolj učinkovit v različnih vremenskih pogojih oziroma na podlagah, obenem pa je priročen za vleko do 2300 kilogramov težke prikolice z zavorami. Prenos moči preko 7-stopenjske DSG-avtomatike je pretežen del vožnje speljan na sprednji par koles. Šele ko se cesta spremeni in katero od sprednjih koles izgubi stik s podlago, Haldexova sklopka v delovanje vključi kolesi na zadnji osi. Se pa razmerja prenosa denimo spremenijo, ko na vlečno kljuko pripnemo prikolico. Takrat se samodejno aktivira podporni sistem Trail Assist, ki prilagodi porazdelitev moči med sprednjo in zadnjo osjo, s čimer se izboljšata stabilnost in varnostni vidik pri vleki. Razmerja prenosa moči seveda lahko nastavljamo po lastni izbiri z aktivacijo različnih programov vožnje preko osrednjega vrtljivega stikala na sredinskem grebenu.

Tayron je v primerjavi s tiguanom dimenzijsko obilnejši. V skupni dolžini ima za 26 centimetrov prirastka (4,79 metra), medtem ko je medosna razdalja identična tisti iz Škodinega aljaškega medveda (2,79 metra). Večji dimenzijski gabariti se, jasno, najbolj poznajo v potniški kabini. Natančneje na zadnji klopi, kjer je prostora za noge še nekoliko več, in seveda v velikosti prtljažnika. Dostop do 850-litrskega prostora v zadnjem delu je omogočen preko elektrificiranih prtljažnih vrat, ki jih lahko aktiviramo tudi z zamahom stopala pod zadnjim odbijačem. Treba je le imeti ključ v žepu. Testni avto je bil dodatno opremljen z dvema sedežema v tretji vrsti (dodatno 927 evrov), do katerih se dostopa preko vzdolžnega pomika zadnje klopi (60:40), čeprav je prehod precej ozek. A je po drugi strani za otroke to zanimiva vozniška izkušnja, saj imajo možnost priklopa naprav preko USB-vhodov (za polnjenje), urejeni pa so tudi nasloni za roke in odlagalna mesta za plastenke. Ko teh sedežev ne potrebujemo, se lahko prtljažni prostor v nekaj potezah poveča na nekaj manj kot 2 tisoč litrov oziroma v dolžino 1,95 metra. Tako se tayron lahko začasno spremeni v tovorni avtomobil ali v bivalni prostor za kratek počitek, prekrivni rolo pa lahko enostavno postavimo v odlagalno mesto pod predelno polico.

Z opremo bogato založeni testni tayron daje vtis, da si želi prestopiti mejo premijskega segmenta križancev. Na številnih mestih so uporabljeni zelo kakovostni materiali, vsaj na prvi pogled je končna izdelava na zelo visokem nivoju, svoje k temu pristavi še napredna ambientalna osvetlitev kabine, celotno sliko premijskega vzdušja pa zaokrožuje zelo dober občutek za volanom. Električno nastavljiva usnjena sedeža, ki imata funkcije ogrevanja, hlajenja ali masiranja, zelo učinkovito skrbita za udobje na daljših poteh, a je treba zanje kar krepko doplačati (2486 evrov). V ta paket je denimo vključena funkcija ogrevanja volana, ki ima, tako ostali novi bratje, fizične gumbe. Voznikovo delovno okolje mi je poznano iz tiguana, zato se brez težav navadim na upravljanje. Na sredini je postavljen velik 15-palčni zaslon na dotik, kjer so meniji preprosti za uporabo, hkrati si lahko za nekaj sistemov ustvarim bližnjico. Na primer za izklop delovanja sistema, ki ohranja vozilo na voznem pasu. Uporabno je tudi vrtljivo stikalo na sredinskem grebenu, ki ima dve funkciji. Večino časa sem ga uporabljal za nastavitev glasnosti, s pritiskom nanj pa je možna izbira različnih voznih profilov.

Tayron se na cesti precej suvereno pelje, predvsem na račun prilagodljivega DCC-podvozja, ki zna prilagoditi blaženje na različnih podlagah, medtem ko sistem progresivnega krmiljenja poskrbi za še bolj neposreden volan, ki vozniku omogoča precej več povratnih informacij. A glede na velikost Volkswagnovega SUV-a je jasno, da se teža v ostrih zavojih vendarle pozna, medtem ko na avtocesti povsem zablesti v udobju in mehkobi. Navit dizelski štirivaljnik v povprečju popije blizu sedem litrov goriva na 100 kilometrov, zato je prvi postanek s polno 58-litrsko posodo šele po prevoženih 800 kilometrih. Tako kot pri tiguanu tudi pri tayronu hvalim izjemno učinkovita LED-matrična žarometa (doplačilo 677 evrov), ki zelo dobro osvetljujeta cesto v nočnem času, nekje do 650 metrov, hkrati pa samodejno usmerjata svetlobni snop na neosvetljene dele. Kaj pa cena? Tayron, kot ga vidite na fotografijah, stane krepkih 64 tisoč evrov, kar je posledica dolgega seznama (drage) dodatne opreme.