Ključ do zgodnje diagnoze kronične ledvične bolezni

»Ocenjujemo, da se pojavi pri 20 do 40 odstotkih bolnikov, v praksi to pomeni, da ima v ambulantah družinske medicine s sladkorno boleznijo kar tretjina bolnikov tudi prizadete ledvice,« pojasnjuje prof. dr. Marija Petek Šter, dr. med., specialistka družinske medicine.

Sladkorna bolezen poškoduje endotelij v glomerulih ledvic, kjer nastane diabetična nefropatija oziroma diabetična bolezen ledvic – bolezen, ki postopoma zmanjšuje sposobnost ledvic, da odstranjujejo odpadne snovi in odvečno tekočino iz telesa. To je resen zaplet sladkorne bolezni tako tipa 1 kot tudi tipa 2. Višje tveganje za razvoj diabetične nefropatije pri sladkornih bolnikih je posledica pogosto sočasnih dejavnikov, ki spremljajo bolnike – denimo povišan krvni tlak, dislipidemija, kajenje in kronična vnetja.  

Najboljši način za preprečevanje ali odložitev razvoja ledvične bolezni je ohranjanje zdravega življenjskega sloga ter ustrezno uravnavanje sladkorne bolezni in visokega krvnega tlaka.

Bolezen je dolgo brez simptomov

Zgodnje faze KLB navadno potekajo brez simptomov – bolezen se lahko od 10 do 15 let tiho razvija, ne da bi povzročala kakršnekoli znake. Pravilno zdravljenje v zgodnji fazi lahko prepreči ali vsaj upočasni napredovanje bolezni. S tem pa zmanjšamo tudi možnosti za druge zaplete.

Šele v napredovalih stadijih (od 3. do 5. stopnje) se pojavijo simptomi: utrujenost, otekanje gležnjev, rok in obraza, penast urin zaradi beljakovin, slabši apetit, težave s spanjem, srbeča in suha koža, zaspanost, visok krvni tlak, spremembe v pogostosti uriniranja in motnje srčnega ritma zaradi povečanega kalija v krvi.

»Ker bolnik sprememb na začetku ne more zanesljivo zaznati, pri sladkornih bolnikih pa je res ključnega pomena hitro ukrepanje, so presejalni testi nujni,« poudarja prof. dr. Petek Šterova.

Na presejalno testiranje vas bo povabil osebni zdravnik ali diabetolog

Za zgodnje odkrivanje in obravnavo bolezni so nefrologi in zdravniki družinske medicine pripravili posebne algoritme za družinske zdravnike in diplomirane medicinske sestre, ki omogočajo lažje prepoznavanje te tihe, a nevarne bolezni.

Algoritem predvideva, da se presejalnega testiranja na leto dni udeležijo tudi bolniki z arterijsko hipertenzijo, boleznimi srca in ožilja ter tisti z družinsko anamnezo ledvičnih bolezni.

Presejalno testiranje vključuje pregled urina za beljakovine (UPCR), pregled razmerja albumin/kreatinin (UACR) ter izračun ocenjene glomerulne filtracije (oGF) na podlagi serumskega kreatinina. Za bolnike to pomeni, da v okviru presejalnega testa v laboratoriju oddajo urin in kri.

Če je oGF znižan ali je prisotna proteinurija/albuminurija oziroma drugi znaki ledvične bolezni, algoritem predvideva ponovitev preiskave po enem do dveh tednih in nato še čez tri mesece. Za diagnozo KLB morajo biti patološke vrednosti potrjene v vsaj dveh vzorcih v razmiku treh mesecev. Ta časovni razmik je pomemben, saj lahko izvide začasno spremenijo vročinska stanja, okužbe ali čezmeren vnos beljakovin.

Pomembni sta bolnikova samodisciplina in odgovornost

Napredek pri presejalnih testih je omogočil zgodnejše odkrivanje bolnikov z začetnim KLB, a brez sodelovanja bolnika uspeha ni. »Še vedno se najdejo posamezniki, ki se testiranju izognejo – bodisi se ne odzovejo povabilu, nimajo osebnega zdravnika bodisi po diagnozi bolezen zanikajo in se ne vračajo na preglede,« opozarja prof. dr. Marija Petek Šter.

Zgodnje prepoznavanje bolezni je najpomembnejše – omogoča ukrepe, ki upočasnijo napredovanje, zmanjšajo tveganje za srčno-žilne zaplete in odložijo potrebo po dializi ali presaditvi.

»Odgovornost bolnika je, da se na povabilo odzove, teste opravi in rezultate prinese osebnemu zdravniku ali diabetologu. Zdravnik mu nato predstavi režim spremljanja in kontrole, skupaj z laboratorijskimi pregledi. Od bolnika pa je odvisno, ali se režima drži, spremlja datume in se udeležuje vseh pregledov,« še poudarja prof. dr. Petek Šterova.

Rezultate presejalnih testov naj pregleda zdravnik, pokažite jih tudi specialistom

Rezultate presejalnih testov mora vedno pregledati zdravnik, saj se pomen vrednosti razlikuje glede na bolnikovo starost, pridružene bolezni in življenjski slog. »Pri enem bolniku je lahko neka vrednost povsem primerna, pri drugem pa zahteva našo polno pozornost in dodatne preiskave,« je jasna sogovornica.

Če je bolnik napoten k specialistu – denimo kardiologu, diabetologu ali nefrologu –, je pomembno, da ima izvide s seboj. »Tudi specialisti jih morajo videti, da vedo, kaj se pri bolniku dogaja, in da lahko pomislijo na morebitne kontraindikacije pri zdravilih ter dodatne obremenitve za ledvice. Srce in ledvice so tesno povezani organi, zato je potrebna velika previdnost,« dodaja.