Biti edinec ima nedvomno svoje prednosti, a hkrati prinaša tudi specifične izzive, s katerimi se morajo soočiti tako otroci kot njihovi starši. Otrok, ki odrašča brez bratov in sester, pogosto uživa vso pozornost staršev in mu ni treba deliti svojih igrač ali osebnega prostora, vendar se lahko kljub temu počuti osamljenega. To potrjujejo številne raziskave, ki se ukvarjajo z dinamiko družin z enim otrokom.
Medtem ko se nekateri otroci v tej vlogi počutijo srečne in izpolnjene, se drugi soočajo z velikim pritiskom. Pogosto imajo občutek, da morajo biti popolni, saj so edini vir starševskega ponosa in pričakovanj. Prav tako imajo edinci pogosto težave pri pogajanjih glede neodvisnosti, na primer v situacijah, kot so prespanja pri prijateljih ali prvi samostojni izhodi.
Starši jim seveda želijo nuditi vse najboljše, vendar lahko povsem nezavedno okrepijo občutek odgovornosti in pritisk, ki izhaja iz dejstva, da so "edini otrok". Edinec je namreč tisti, čigar šolski uspehi se spremljajo pod drobnogledom, na čigar športne nastope starši vedno pridejo in čigar vedenje se doma podrobno analizira. Prav zaradi tega mnogi edinci čutijo, da si preprosto ne smejo privoščiti napak.
Breme popolnosti in iskanje družbe
Strokovnjaki svetujejo staršem, naj otroku jasno dajo vedeti, da je trud pomembnejši od končnega rezultata in da so nanje ponosni ne glede na ocene v šoli ali medalje na tekmovanjih. Le tako se lahko otrok znebi bremena, da mora vedno blesteti, da bi bil vreden ljubezni, poroča hrvaški portal Index.
Ko otroci rastejo, vse bolj težijo k druženju z vrstniki. Pri edincih je to lahko še bolj izrazito, saj doma nimajo bratov ali sester za igro ali prepir. Če pogosto želijo obiskati prijatelje ali jih pripeljati domov, to ne pomeni, da zavračajo svoje starše. Gre preprosto za iskanje bližine z vrstniki, kar je popolnoma naraven del odraščanja in socializacije.
Ker pogosto preživljajo čas sami, edinci že od malih nog razvijajo določeno mero samostojnosti. Včasih zahtevajo svoj prostor in mir, kar ne pomeni nujno, da so zaprti vase ali distancirani, temveč le, da so navajeni biti samozadostni. Ko prosijo, da se jih pusti pri miru, to ni izraz nespoštovanja do staršev, temveč potreba po osebnem prostoru, kjer si lahko napolnijo baterije.
Mit o razvajenosti in moč domišljije
Čeprav v družbi še vedno velja prepričanje, da so edinci razvajeni, raziskave kažejo povsem drugačno sliko. Otroci, ki odraščajo sami, si najpogosteje želijo, da bi jih okolica dojemala kot odgovorne, skromne in sposobne osebe. Starši jim pri tem lahko pomagajo tako, da jih ne zavijajo v vato in ne ugodijo vsaki njihovi muhi, temveč jih učijo zdravih mej, tako kot bi to počeli pri vsakem drugem otroku.
Da bi si zapolnili čas, ko so sami, edinci pogosto razvijejo izjemno bogat notranji svet in bujno domišljijo. Mnogi ure in ure osmišljajo lastne igre, v katerih plišaste živali postanejo učenci v razredu, pacienti v bolnišnici ali publika na koncertu. Ta kreativnost, ki jo razvijajo v samoti, je izjemno vredna in jo je treba spodbujati, tudi če se staršem včasih zdi neobičajna ali nenavadna. Sposobnost, da se otrok zamoti sam in ustvarja nove svetove, je veščina, ki mu bo v življenju prišla še kako prav.
