Do trgatve ne veš, ali boš kaj trgal

Letos so bile tri katastrofe. Prva je bila pozeba, druga suša in tretja, da nimamo kam mošta nalivati," se na vrhuncu vinogradniške sezone šalijo pri Mulcevih v Ročici nad Jakobskim Dolom. Grozdni sok je namreč ne glede na ujme in logiko tekel v potokih. Na njihovi domačiji v objemu Slovenskih goric in pod zaščito cerkvice svetega Martina se minulo sončno sredo brači pravzaprav sploh niso mogli načuditi pridelku. "Takšnega grozdja ni bilo še nikoli. Vsako leto smo ga morali čistiti, zdaj pa je veliko in nič gnilo. Pa poglejte te 'porihtane' vinograde! Ni povsod tako lepo," je brezhibno grozdje sorte chardonnay kot za stavo pobirala Metka Kovačič, ena iz skupine, ki je vinogradniški družini svoje pridne roke posodila "v zameno za južino".

Praznik, na katerem se dela in veseli

Ta se je izkazala za trikratno pojedino s kranjskimi klobasami, gobovo juho, pečenko, štruklji, pecivom ... "Veste, kako je: trgatev je praznik. In drugače je, če imaš prijatelje in sorodnike kot najete delavce," je sloves odlične gostiteljice upravičevala glavna gospodinja Jelka, glavna gospodinja pri Mulcevih. Tam za trgatev še vedno stavijo na pomoč svojcev, čeprav so ti že vsi po vrsti upokojeni in se tudi že sprašujejo, kdo bo družini pomagal, ko njim več ne bo šlo. "Danes je z delovno silo težko. Malo je ljudi, ki bi bili pripravljeni delati v vinogradu. Tisti, ki so, pa dela niso najbolj vešči, tako da vse bolj ali manj leži na družini," je razmišljal tudi bližnji sorodnik Vlado Koren.

Rešujejo jih Avstrijci

Muhasto vreme zadnjih dni Mulcevim sicer ni pokvarilo načrtov. Deževne dni so Roman Mulec in njegova sinova, Dušan in Gregor, ki sta že prevzela kmetijo, izkoristila za pripravo grozdja na vrenje, kar po vsakem dnevu trgatve traja še dva dni. Pridelek gre najprej v hladilno komoro, šele nato v prešo, kajti hladen mošt omogoča večjo kvaliteto pri nadaljnjem kletarjenju. Mulcevi kot srednje veliki vinogradniki s petimi hektarji oziroma 20.000 trsi pač stavijo na najboljše - vrhunsko buteljčno vino. V njihovem Jakobu vinarji sicer pridelajo kar milijon litrov vina letno. "V Sloveniji resda pridelamo veliko vina, vendar ga ne popijemo dovolj zaradi uvoza cenenih vin. Domača proizvodnja zato zelo trpi. Povsod, ne le v vinogradništvu, nam manjka lokalpatriotizma. Ni zavesti in pripadnosti, da bi ljudje kupovali domačo hrano, vino in sokove. Samo nekaj kilometrov stran, za avstrijsko mejo, se obnašajo povsem drugače. Tam niti ne gledajo toliko na to, da je 20 odstotkov dražje. Zavedajo se, da se jim kot potrošnikom domačih dobrin to povrne preko države, davkov," je kot mnogi vinarji razmišljal sogovornik. Slovenska vina sicer po njegovem kotirajo visoko, a za konkreten prodor na tuje trge nam manjkajo ime in zadostne količine. Mulcevi večino prodajo na domačem dvorišču, zlasti Avstrijcem, ki "nas rešujejo" in vse bolj cenijo tukajšnje bolj pristno kmetijstvo z manj kemikalijami.

"Zaspali smo na lovorikah preteklosti"

Kot pove Gregor Mulec, ki na kmetiji bedi nad prodajo, severni sosedi in tudi Nemci odkupijo kar 70 odstotkov njihovega vina, medtem ko so še pred desetimi leti skoraj vse v promet spravili na domačem trgu. "Imeli smo srečo, da smo se pravočasno usmerili drugam," je pripovedoval. Preboj denimo v domače restavracije pa je težak zaradi velike konkurence malih vinarjev, ki si povrhu še medsebojno zbijajo že tako prenizke cene, v tekmi z večjimi vinarji pa se prebijajo še toliko težje. Poleg tega tukajšnje restavracije "promovirajo refošk in cviček, ki ne spadata sem. Na Primorskem nihče ne ponuja štajerskega vina. Gostinci tu zelo grešijo," je prepričan tudi Dušan Mulec. Problem je še, da štajerski vinarji ne znajo enotno nastopiti. "Pred 20 leti so bila v Ljubljani štajerska vina zastopana, mislim, da 90-odstotno, danes so nas Primorci, zlasti Brici, prehiteli, da ne vem, če je ostalo dobrih pet odstotkov štajerskih vin. Marketinško smo zaspali pa Vinag nam je šel, ki je bil vlečni konj za preboje po Sloveniji in v tujino. Veliko smo si sami krivi - preveč smo spali na lovorikah preteklosti in premalo delali," je še dodal Gregor Mulec in poudaril, da je zgolj vino danes premalo za preživetje.

Ko birokraciji ne uide niti marmelada

"Do trgatve ne veš, ali boš kaj trgal, samo od tega živeti je tvegano," je pritrdil tudi Dušan Mulec. Pri Mulcevih si tako pomagajo s turistično dejavnostjo, proizvodnjo marmelad, farmo jelenov ... Za dodatno finančno stabilnost v hiši pa skrbijo ženske, ki poleg tega, da že tako podpirajo tri vogale hiše, hodijo v službo. Jelka, ki je sedaj že upokojena, denimo skrbi še za računovodstvo in drugo birokracijo, v kateri se kmetije utapljajo. "Vsako prodano marmelado je treba faktorirati. Vem, da državi moraš dati, ni kaj, ampak da bi nas vsaj malo oprostili te administracije, recimo s pavšalno obdavčitvijo," izpostavi še eno oteževalno okoliščino v vinogradniškem poslu, ki ga zadnja leta vse bolj pretresajo tudi klimatske spremembe. Kot pove Dušan Mulec, ki je na kmetiji prvi mož za vinograde, jim zaradi višjih temperatur ni treba več toliko škropiti, a jih vsako leto udarijo toča, pozeba, suša ...
Biti vinogradnik tako danes pomeni ne le užitke ob trgatvi, pač pa zlasti veliko dela. Pa ne le fizičnega v vseh vremenskih pogojih, pač pa morajo vsi po vrsti misliti zlasti na prodajo. Ali kot pravi Roman Mulec: "To ni vrtičkarstvo za lasten užitek, je kar trd kruh. Prodaja je zahtevna, biti moraš prisoten. Če se prej potrudiš in imaš kvaliteto, je toliko lažje."