Artur Švarc
Dolgo preden so na štartni vrsti sijoče rumeni dirkalniki z napisom Jordan začeli mešati štrene velikim, je Eddie preživel že več profesionalnih življenj. F1 zanj ni bila nenadna ambicija, temveč zadnji logični korak na poti, ki se je začela daleč stran od bencinskih hlapov. Njegova zgodba je pomembna prav zato, ker pojasnjuje, zakaj je bila ekipa Jordan Grand Prix vedno nekaj posebnega. Ni nastala v sterilni sejni sobi avtomobilske korporacije ali zaradi političnih zavezništev, temveč iz trme enega človeka, ki ni priznaval omejitev – ne finančnih ne osebnih.
Preden ga je posrkal svet dirkanja, je Eddie delal v bančništvu. Kot mladenič v Dublinu je služboval pri Bank of Ireland, a je že takrat kazal svojo iznajdljivost. Znan je bil po tem, da je strankam ob bančnih produktih prodajal še rabljene avtomobile, pri čemer je včasih malce ukrivil pravila in se naučil, kako v resničnem svetu deluje umetnost prepričevanja.
Prelomno je bilo leto 1970 in bančna stavka, zaradi katere je začasno odšel na delo na otok Jersey. Tam je povsem po naključju odkril gokarte in zasvojenost je bila hipna – dirkanje mu je ponudilo vznemirjenje in neodvisnost, ki mu ju pisarna nikoli ni mogla. Ko se je vrnil na Irsko, ni okleval; kupil je gokart, se sam priučil dirkanja in že leta 1971 osvojil irsko prvenstvo v kartingu. Predstavljajte si, da nimate nobenega ozadja v dirkanju, nato pa prepoznate priložnost in jo zgrabite z obema rokama. To je bil Eddie Jordan. Takšni ljudje, ki najprej stopijo naprej in šele nato razmišljajo, kako bodo rešili težave, so danes prava redkost.
Skozi sedemdeseta se je Eddie prebijal kot dirkač v serijah Formula Ford, F3 in F2, kjer je dirkal ob boku kasnejših legend, kot sta Alain Prost in Nigel Mansell. Bil je dovolj hiter, da so ga v paddocku jemali resno, v nekem trenutku je celo testiral dirkalnik ekipe McLaren, kar kaže na to, kako blizu vrha je bil. A Eddie je bil brutalno iskren do samega sebe. Zavedal se je, da je sposoben, a ne izjemen na način, ki je potreben za dolgoročno kariero v F1. Poleg tega mu je kronično primanjkovalo denarja, huda poškodba noge leta 1975 pa je dokončno zapečatila njegovo usodo za volanom. Namesto da bi lovil sanje, ki so se izmikale, je zamenjal fokus.
Njegova prava moč namreč ni bila zgolj hitrost, ampak vodenje. Razumel je ljudi, sponzorje in priložnosti. Leta 1979 je ustanovil Eddie Jordan Racing in se iz kokpita preselil za komandni pult. Njegova ekipa je postala valilnica talentov, saj je imel neverjeten nos za dirkače, ki so bili lačni uspeha. Leta 1987 so z Johnnyjem Herbertom osvojili britansko prvenstvo F3, dve leti kasneje pa s Jeanom Alesijem pokorili še F3000, danes F2. Do konca osemdesetih Eddie ni bil več outsider, ampak preverjena sila v nižjih kategorijah.
Preskok v F1 zanj ni bila fantazija, ampak nujnost, saj je v nižjih serijah premagal že večino tistih, ki so vodili ekipe v kraljici motošporta. Zavedal se je, da je F1 toliko posel kot šport. S svojo karizmo in neusahljivo energijo je prepričal sponzorje, kot je 7UP, in si zagotovil Fordove motorje. To za neodvisnega novinca ni bil majhen dosežek - in leta 1991 je ekipa Jordan F1 postala resničnost.
Ekipa je vstopila v F1 z jasno identiteto – neustrašni in pripravljeni izzivati velike. Že v svoji prvi sezoni so poskrbeli za zgodovinski trenutek, saj so svetu predstavili Michaela Schumacherja, ki je svoj debi v F1 doživel prav v Jordanovem dirkalniku na VN Belgije. Jordanova ekipa je kasneje dosegala zmage, razvijala bodoče prvake in leta 1999 s Heinz-Haraldom Frentzenom celo skoraj osvojila naslov prvaka med dirkači. F1 ni ustvarila Eddieja Jordana, on si je svoje mesto v njej trdo prigaral. Eddie Jordan, človek, ki je živel sto na uro, se je poslovil leta 2025, a njegova zapuščina in tisti živo rumeni dirkalniki ostajajo večni.
Ko je Eddie leta 2005 dokončno prodal svoje moštvo, se je to najprej preimenovalo v Midland (MF1), nato so za kratek čas vajeti prevzeli Nizozemci s Spykerjem, preden je ekipa našla dolgoročnejši dom in identiteto kot Force India pod vodstvom Vijaya Mallye. To je bilo obdobje, ko so s skromnim proračunom delali čudeže in redno grenili življenje velikim, kar je bil pravzaprav vedno zaščitni znak Jordanove DNK.
Po finančnem zlomu Force Indie in kratki epizodi z imenom Racing Point (kdo bi lahko pozabil tisti roza dirkalnik oziroma »roza mercedes«), je na sceno stopil kanadski milijarder Lawrence Stroll. Zadevo je dvignil na povsem nov nivo, vložil ogromno denarja v infrastrukturo in ekipo preimenoval v Aston Martin. Čeprav je današnja ekipa bistveno bolj korporativna, resna in ji manjka rokenrol pridiha, ki ga je imel Eddie, je zanimivo, da se je krog sklenil z barvo. Jordan je svojo pot v F1 leta 1991 začel z zeleno barvo in legendarnim sponzorjem 7UP, danes pa je ista ekipa, le pod drugim imenom, znova odeta v zeleno.
