Umiranje običajno ne prinaša novega življenja, a prav to se je zgodilo Patricku Charnleyju. Za uspešnega korporativnega odvetnika je bil počitek zapravljanje časa. Med epidemijo koronavirusa je leta 2021 delal neprekinjeno. Nato pa je pri komaj 39 letih do takrat popolnoma zdrav oče dveh otrok nenadoma doživel srčni zastoj. Večer, ki se je začel povsem običajno z večerjo na kavču, se je končal dramatično, ko se je zgrudil brez zavesti. Zaradi dedne bolezni mu je srce prenehalo biti.
Patrick je bil klinično mrtev polnih 40 minut. Njegova žena ga je oživljala, medtem ko sta njuna otroka, takrat stara devet in sedem let, stekla po pomoč. Reševalci so ga poskušali oživiti z defibrilatorjem, a neuspešno. Zdravniki so posegli tudi po injekcijah adrenalina, ki so se izkazale za uspešne. Njegovo srce je namreč začelo znova biti. Po tednu dni v komi se je Patrick zbudil, vendar z očitnimi posledicami. Utrpel je poškodbo možganov, ki je vplivala na njegov vid, spomin in vzdržljivost.
Prebujanje v temo
Vrnitev v življenje je bila travmatična pot. Patrick se spominja, da se je zbudil slep. Stvari okoli sebe je zaznaval, a jih ni mogel povezati v smiselno celoto. Izguba vida je sprožila močne in žive halucinacije, fenomen, znan kot Charles Bonnetov sindrom. Možgani so poskušali zapolniti praznine, ki so nastale zaradi nenadne izgube vidnih dražljajev. Nekatere vizije so bile zastrašujoče; v eni izmed njih je bil prepričan, da ga medicinska sestra poskuša ubiti. Druge so mu prinašale mir, na primer prizor sanatorija v Alpah, kjer je opazoval snežne gore, poroča britanska medijska hiša BBC.
Ko se mu je vid počasi vračal, so zdravniki ugotovili, da so težave posledica poškodbe možganov. Njegov vid je še danes omejen, svet pa dojema, kot bi gledal skozi teleskop. Zgodnji kognitivni testi so razkrili, da je Patrick po sposobnosti spomina in hitrosti mentalne obdelave padel v spodnja dva odstotka populacije.
Življenje s posledicami in nova realnost
Resnični obseg poškodbe se je pokazal šele po vrnitvi domov. Huda izčrpanost ga sili, da skrbno razporeja svojo energijo. Vsako jutro se zbudi utrujen, stanje pa se tekom dneva le še slabša. Poleg fizičnih omejitev se je moral soočiti tudi z mentalnimi spremembami. Po začetnem okrevanju je doživel patološko apatijo, stanje, kjer mu ni bilo mar za nič in je imel občutek, da lebdi skozi čas brez tal pod nogami. S pomočjo terapije in zdravil je ponovno našel motivacijo, psiholog pa ga je spodbujal, naj žaluje za življenjem, ki ga je izgubil.
Priznava, da mu manjka spontanost vsakdana in aktivno vključevanje v družbo, hkrati pa čuti krivdo do žene, ki je prevzela vlogo njegove negovalke. Počuti se, kot da je zelo star.
Hvaležnost za počasnejši ritem
Kljub drastičnim spremembam Patrick pravi, da ima to življenje na nek način raje. Zamenjal je kariero, postal pisatelj in ima zdaj več časa za uživanje. Živi počasi, ker mora, hkrati pa zdaj to ceni. Čuti, da živi bogatejše življenje prav zato, ker živi počasneje. Njegov odnos z družino se je izboljšal, saj je zdaj resnično prisoten, ne le površinsko.
Danes se lahko skupaj z družino smeji na račun nenavadnosti svojega stanja. Poudarja, da so vezi med njimi močnejše kot kdajkoli prej. Vesel je, da ne drvi več z ene obveznosti na drugo in da je lahko doma, ko se otroka vrneta iz šole.
