Tik pred začetkom Dirke po Franciji, največjega kolesarskega spektakla na svetu, je Tadej Pogačar dobil najlepšo popotnico. Ne iz ekipnega avtomobila, ne od trenerjev in ne od navijačev ob cesti, ampak od tiste, katere podpora mu pomeni največ. Njegova zaročenka, slovenska kolesarka Urška Žigart, mu je na družbenih omrežjih namenila nekaj preprostih, a zelo toplih besed, ki so hitro pritegnile pozornost številnih.
Ob skupni fotografiji, na kateri sta ujeta v objemu, je zapisala, da čas mineva prehitro. Dodala je, da je neizmerno hvaležna za vse trenutke, ki jih lahko preživita skupaj. V svetu vrhunskega športa, kjer koledar pogosto bolj kot srce narekuje, kje bo kdo spal, treniral ali tekmoval, takšni trenutki očitno štejejo še toliko več.
Urška je Tadeju ob tem zaželela veliko sreče na Touru in mu dala jasno vedeti, da bo zanj navijala na vsakem kilometru. Tudi takrat, ko ne bo fizično ob njem, bo njena podpora, kot je dala vedeti, ves čas z njim. In prav to je pri njuni zgodbi tisto, kar številne Slovence vedno znova gane: za bleščečimi zmagami, rumenimi majicami in televizijskimi prenosi ostajata predvsem dva mlada človeka, ki zelo dobro vesta, kako dragocen je skupni čas.
Zadnji tedni za priljubljeni športni par niso bili lahki. Urška je na Dirki po Švici grdo padla in si zlomila čeljust, zato je moral tudi Pogačar del priprav na francosko pentljo prilagoditi nepričakovanim okoliščinam. A ko je pozneje govoril o tem, zakaj je ostal ob zaročenki, ni bilo veliko dvoma. Povedal je, da je bila to edina pravilna odločitev. Tudi po uspešnem nastopu na Dirki po Švici je priznal, da se najbolj veseli vrnitve domov k Urški.
Njuna povezanost je tako znova pokazala, da se tudi v svetu vrhunskega športa, kjer štejejo sekunde, etape, vzponi in razlike v skupnem seštevku, najpomembnejše stvari pogosto zgodijo daleč od ciljne črte. Včasih v tišini doma, v objemu, v skrbi za drugega ali v kratkem zapisu, ki pove več kot dolgi govori.
