Urška Klakočar Zupančič ostaja ena najbolj prepoznavnih in razdvajajočih političnih figur zadnjih let. Kot prva predsednica državnega zbora je s svojim slogom, ki združuje ostrino, načelnost in neposrednost, močno zaznamovala javni prostor. Pri tem ni puščala ravnodušnih – eni so v njej videli osvežujočo iskrenost, drugi pretirano nepopustljivost.
Sama priznava, da se v politiki nikoli ni zares počutila domače. Ne zato, ker ne bi razumela njenega delovanja, temveč ker ni bila pripravljena prestopati meja, ki jih določa kot temeljne: pravne, civilizacijske in človeške. Po njenem bi morala politika, kljub temu da velja za umetnost možnega, vedno delovati znotraj teh okvirjev, je povedala za revijo Jana.
Posebej poudarja pomen že doseženih družbenih standardov. Mednje uvršča pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki jo razume kot neodtujljivo civilizacijsko pridobitev. Podobno kot prepoved mučenja ali smrtne kazni so to vprašanja, o katerih po njenem mnenju sodobna družba ne bi smela več dvomiti.
Čeprav njen politični korak morda vodi stran od prvih linij oblasti, ostaja jasno: njen glas ne bo utihnil.
Celotni pogovor z njo preberite v reviji Jana, ki vas čaka tudi v spletni Trafiki24.
