(VIDEO) Pevec v glavo dobil piksno pira, Alo!Stari šli "na pune", Demm pa brez cenzure

Ko se je v petek ljubljanski Media Center začel polniti, je bilo takoj jasno dvoje: prvič, Štajerska je ta večer vzela prestolnico za svojo, in drugič, punk v Sloveniji še zdaleč ni mrtev, ampak doživlja medgeneracijsko renesanso. Pogled po dvorani je razkrival pisano druščino - od nabildanih in prešvicanih mladeničev ter mularije na ramenih staršev do prekaljenih starih mačkov v zbledelih majicah Nietov, ki so prišli preverit, kaj za vraga počnejo štajerski punkerji, da njihove komade v mariborščini na pamet poje cela država.

Večer so udarno odprli Demm. Prve vrste so v hipu zavzeli najstniki in tisti v zgodnjih dvajsetih, ki so znali besedila z marčevskega prvenca skupine Brez enega hita. Pubeci iz okolice Maribora so navdušili z energijo. Ko se je frontman Urban Kavkler v mikrofon zadrl: "Štajerce noben ne bo jebal!", se je polna dvorana odzvala s krikom in valom štajerskega ponosa sredi Ljubljane. Vrstili so se komadi John Lemon, Grozni Gašper in aktualna/bodoča generacijska himna Glup in mlad. Eden od nepričakovanih vrhuncev njihovega nastopa se je zgodil pri komadu Dober tek, ko se je na odru v kopalnem plašču mirno sprehodil raper Leopold I. in požel val navdušenja. Po obvezni uspešnici Moja soseda je lejzbika, tehno obarvani Brez tebe res ni fajn ter zaključnem BTW sploh nisem mel nobene rože, so Demm oder zapustili z gromkim aplavzom. Dokazali so, da niso le predskupina, ampak prihodnost domače scene.

Med premorom se je zgodila manjša menjava generacij v prvih vrstah. Ko se je na velikem zaslonu iztekalo odštevanje do nastopa Alo!Stari, sem slišal oceno ene od obiskovalk: "Tu ziher ne bo mosh pita."

Kako zelo se je zmotila.

Že ob prvih taktih otvoritvenega komada Mene neo noben več jebo se je v ospredju naredila praznina, ki ji je nemudoma sledil divji mosh pit. ta pa se je z redkimi mirnejšimi predahi nadaljeval vse do konca večera. K sreči je vse minilo brez težav in v pravem punkovskem duhu tovariškega pobiranja s tal. Da je šlo za dogodek vseh generacij, je potrdil prizor fanta, ki je večji del koncerta preživel na ramenih starejše osebe, že kmalu po začetku pa se je znašel visoko v zraku - publika ga je po rokah dobesedno ponesla prek dvorane, kar je postal eden najbolj simpatičnih trenutkov večera.

Alo!Stari so se držali napovedi, da bodo šli "na pune" - dobesedno. Frontman mariborske zasedbe Tine Matjašič se je odločil za večer brez dolgoveznih nagovorov: le šus za šusom, podprt z dovršenimi vizualijami na velikem ekranu, odlično lučjo izpod prstov Jureta Rublja, kvalitetnim zvokom ter ravno pravšnjo mero pirotehnike in konfetov. Predstavitev tretjega albuma ob sedmi obletnici benda, kot se zagre.

Repertoar je štel kar 30 komadov z vseh treh plošč. Ko se je na odru pojavil Emkej pri Nea guši, se je dvorana zibala v hip-hop-punk mešanici, čustven premor pa je ponudila Naja Lipičnik pri izvedbi Glavno da midva sma skup. Ko so se fantom pri 18 in Vse bi dal pridružili vokalisti iz Kud Coda ter brass sekcija, se je Media Center spremenil v zbor - refren "Vse bi dal za toto moje fakin mesto" sredi Ljubljane še nikoli ni zvenel tako mogočno.

Nato pa je prišel bis in z njim trenutek, ki bi lahko koncert pokvaril, a ga je namesto tega spremenil v dokaz neprebojne drže. Začela se je pesem Mozolj, silovito, z značilno bas linijo Mateja Kosmačina v ospredju. V tistem trenutku pa je iz občinstva priletela skoraj polna pločevinka piva in Matjašiča zadela naravnost v glavo. Za trenutek je dvorana obnemela. Tine se je začudil in ostro odzval - najprej s sredincem, nato pa je v mikrofon zabrusil nekaj krepkih kretenu v publiki, se večkrat nezaupljivo potipal po svojem fluorescentno obarvanem lasišču, zatem pa kot pravi profesionalec zarezal v dvorano z nadaljevanjem besedila: "Ki te je več?!" Pri ponavljanju teh besed se mu je glasno pridružila vsa dvorana. Epsko.

Energija je v hipu eksplodirala. Boljšega razpleta si ne bi mogli zamisliti. Vse se je poklopilo: zadnji komad pred zaključnim outrom Jebite/ljubite se vsi je bil namreč Preživeli smo še eno noč. In res s(m)o jo - preživeli so jo bend, publika in rokenrol. V srce oblikovane dlani v zraku so dodale zadnji pečat večera, ki ga 2500 ljudi ne bo pozabilo zlahka.