
Zrele misli za vse bolj zrela leta. Župan Svete Trojice v Slovenskih goricah in državni svetnik David Klobasa danes praznuje 38. rojstni dan, ob tem pa je na družbenem omrežju Facebook objavil zelo oseben in iskren zapis, v katerem razmišlja o življenju, pritiskih sodobne družbe, politiki in notranjih bojih, ki jih ljudje pogosto skrivajo pred javnostjo.
Namesto klasičnega prazničnega voščila ali fotografije s slavja je župan sledilcem ponudil razmislek o tem, kaj človeka zares oblikuje. Ob zapisu je poudaril, da z leti vse manj šteje rojstne dneve in vse bolj trenutke, ki človeka preizkusijo ali spremenijo.
Priznal je, da zadnje leto zanj ni bilo zaznamovano le s projekti, funkcijami in javnimi nastopi, temveč predvsem z osebnimi vprašanji, dvomi in tihimi notranjimi boji. Ob tem je zapisal, da največje življenjske bitke pogosto niso javne, ampak se odvijajo v človeku samem, daleč od kamer, mikrofonov in aplavzov.
V daljšem razmišljanju je opozoril tudi na pritisk sodobne družbe, ki ljudi po njegovem sili v nenehno dokazovanje, tekmovanje in primerjanje z drugimi. Meni, da se danes vrednost posameznika prepogosto meri skozi vpliv, prepoznavnost in popolnost, pri tem pa ljudje izgubljajo stik s svojo človečnostjo in notranjim mirom.
Posebej se je dotaknil mladih generacij, za katere pravi, da odraščajo v svetu družbenih omrežij, filtrov in iluzije popolnih življenj. Po njegovem mladi niso izgubljeni zato, ker bi bili manj sposobni, ampak zato, ker živijo v času, ki jih neprestano prepričuje, da nikoli niso dovolj dobri.
Velik del zapisa je namenil tudi razmeram v politiki in javnem življenju. Zapisal je, da ga žalostijo egoizem, poniževanja in osebna obračunavanja, ki jih opaža v javnem prostoru. Ob tem je poudaril, da funkcija ne bi smela biti nagrada za ego, ampak odgovornost do ljudi.

Po njegovem prihodnost ne bo pripadala najglasnejšim posameznikom, temveč tistim, ki bodo znali poslušati, priznati napake in tudi pod pritiskom ohraniti integriteto ter človečnost.
Ob rojstnem dnevu je priznal, da si danes ne želi več predvsem uspeha, vpliva ali priznanj, ampak predvsem notranjega miru, pristnih odnosov in občutka, da lahko pomaga drugim brez pričakovanja povračila.
Zapis je zaključil z mislijo, da vsak človek nosi svojo zgodbo, strahove in bitke, ki jih drugi pogosto sploh ne vidijo, zato bi morali biti ljudje drug do drugega bolj nežni in razumevajoči. Prav to je po njegovem mnenju danes morda največji pogum.










