Slovenska pisateljica Bronja Žakelj v novi reviji Obrazi odkrito spregovori o izgubi in bolečini, temah, ki jih družba pogosto potiska na rob. Prepričana je, da ljudi ne prizadene toliko sama smrt kot molk, ki ji sledi. "Če o bolečini ne spregovorimo, izkušnja ostane ujeta v naših mislih kot neprekinjen notranji monolog," pravi in opozarja, da tišina izkušnjo še poglobi.
S tem se je soočila že kot najstnica ob smrti mame. Takrat je doma zavladalo neizrečeno pravilo, da se o njej ne govori. Molk je hitro sprejela, a hkrati občutila, kako zelo omejujoč je – tudi v širšem okolju ni našla prostora, kjer bi lahko odkrito žalovala. Izkušnja jo je zaznamovala, zato je ob kasnejši izgubi brata ravnala drugače. Tokrat si je dovolila žalovati po svoje, brez prilagajanja pričakovanjem okolice, in si vzela čas za okrevanje.
Danes na smrt gleda z več razumevanja, čeprav priznava, da jo je strah predvsem procesa umiranja in bolečine. Hkrati verjame, da prav minljivost daje življenju težo in smisel. Kritična pa ostaja do družbe, ki poveličuje uspeh in srečo, medtem ko za bolečino pogosto nima potrpljenja. Po njenem bi morali ljudem dovoliti več prostora za žalovanje – brez pravil, kako dolgo in kako intenzivno sme trajati.
Celoten intervju z avtorico avtobiografije Belo se pere na devetdeset preberite v aktualni številki revije Obrazi 04/26. Revija je na voljo tudi v spletni Trafiki24.
