Medijska hiša Vestnik je s pomočjo bralcev izbrala Vestnikovo osebnost Pomurja leta 2024. Uredništvo je določilo osem kandidatov, ki s svojimi dejanji življenje v lokalnem okolju spreminjajo na bolje, zmagovalca so z oddanimi glasovi določili bralci. Največ glasov je prejel zdravnik družinske medicine v Zdravstvenem domu (ZD) Ljutomer Sašo Duh. Njegovi pacienti ga poznajo kot dobrosrčnega, dostopnega in prijaznega zdravnika, ki jim vedno prisluhne. Kljub časovni stiski skrbi, da vsak dobi njegovo pozornost, čeprav to pomeni, da bo moral delo preložiti tudi na popoldan ali konec tedna. Bil je tudi med najbolj obremenjenimi zdravniki v času epidemije. Ob seznanitvi z novico, da so ga sodelujoči izbrali za Vestnikovo osebnost Pomurja minulega leta, je bil nadvse hvaležen. "Presenetili ste me že z nominacijo, kaj šele s klicem, da sem zmagovalec. Svoje delo res rad opravljam in sem vesel, da pacienti in vaši bralci ta trud opazijo. Rad bi se zahvalil vsem, ki so zame glasovali, jaz pa se bom tudi v prihodnje trudil za svoje paciente," je strnil.
Duh prihaja iz Svete Trojice. Pot ga je zapeljala v Ljutomer po naključju. "Prijavil sem se na razpis za zdravnika družinske medicine v pomurski regiji, kajti za mariborsko ni bilo nobenega razpisanega prostega mesta," pojasni Duh, ki ima sedaj že 13 let delovnih izkušenj v ZD Ljutomer. Njegova mentorica je bila Suzana Makoter, ki ga je marsikaj naučila in ga uspešno vpeljala v delo. "Pred zaposlitvijo sem bil v Ljutomeru mogoče trikrat, sedaj sem vsak dan in Ljutomer mi je res prirasel k srcu. Tukaj se počutim domače, sprejetega in že kot pravi Prlek," pove v smehu. Ima tudi zanimivo zgodbo iz srednješolskih dni. "Obiskoval sem prvo gimnazijo v Mariboru in neki sošolec me je že takrat imel za Prleka, češ da sem imel zelo podoben naglas prleškemu," pripoveduje sogovornik, ki meni, da se je ta zgodba prav lepo zlila s sedanjostjo.
Kdo so bili kandidati
Bralci Vestnika so lahko glasovali še za nominirane Anjo Gutman, idejno vodjo hiše strahov v Gerlincih, Branka Slano iz Bolehnečic, lastnika najuspešnejšega ljutomerskega kasaškega konja Froda S, Denisa Škofiča, pesnika, pisatelja in literarnega kritika, Franca Jerebica, edinega evidentiranega pozvačina, Marka Pintariča, dolgoletnega člana organizacijskega odbora Maratona treh src, srednješolko Nino Horvat, ki si je kljub rosnim letom nabrala že veliko delovnih izkušenj v strežbi, in za Saro Makovec, eno najboljših slovenskih nogometašinj.
Skuša razumeti stisko
V gimnaziji je imel zelo rad latinščino in biologijo, kot majhen pa je želel postati pilot ali policist. Kasneje sta mu postajali všeč geografija in matematika, predvsem ga je zanimal svet okoli nas. Profesor latinščine, ki je prav tako študiral medicino, jim je človeško telo predstavil na zelo zanimiv način. "Latinščina me je nekako spodbudila k študiju medicine, hkrati pa je takrat zbolela babica in sem si resnično želel, da bi ji lahko pomagal." Pojasni, da mu je bilo takrat zelo težko, saj je bil nevešč in želel si je, da bi imelo njegovo delo korist. Tako se je po končani srednji šoli vpisal na medicinsko fakulteto v Mariboru. "Nekako sem se odločil ostati v svojih krajih, saj nisem imel razloga, da bi odšel v Ljubljano. Za znanje se moraš učiti povsod sam, knjiga je povsod enaka, trud, ki ga vložiš, pa je odvisen od tebe. Imeli smo tudi veliko možnosti za stike s pacienti, že od prvega letnika dalje. Kar se mi je zdela lepa prednost in priložnost." Po končani fakulteti je Duh opravljal pripravništvo v UKC Maribor, po pol leta je opravil strokovni izpit, sledila je še specializacija. "Takrat sem se odločal med onkologijo, anesteziologijo in družinsko medicino. Nekako je pri odločitvi prevladal stik z ljudmi in to, da nisem človek za zaprte prostore nekje po velikih bolnišnicah, bolj so mi všeč majhne enote. Raje imam tudi več samostojnega odločanja, v bolnišnicah je veliko odvisno od drugih zaposlenih. Na primer pri operaciji potrebujete deset zaposlenih, medtem ko lahko pri nas s sestro narediva večino sama," pojasni svojo odločitev Duh, ki pa tudi meni, da je njegovo delo zelo psihično naporno ter utrujajoče. Gre za delo z ljudmi, kjer srečaš veliko različnih karakterjev.
Gradi zaupanje
"Pomembno mi je graditi zaupanje s pacienti, hkrati pa sem pošten in iskren do njih. Sledim lastnim navodilom, da vsakega pacienta zdravim tako, kot da bi bil moj oče," poudari zdravnik, ki se označi za deloholika. Pacientu se posveti tudi ob dveh ponoči, če je treba, saj vedno skuša razumeti stisko, zaradi katere je ob taki uri prišel prosit za pomoč. Čeprav je pacientova stiska lahko neresna, neupravičena, je včasih dovolj le glas zdravnika, ki pove, da je vse v redu. "Menim, da imamo zdravniki res privilegij, da z besedami pomirimo paciente. Tudi zato se izogibam visokih funkcij, kajti želim res delati, kar me veseli – pomagati ljudem." Najtežji del so pogovori s pacienti o njihovi končni življenjski poti, odločitvah pred koncem življenja in soočanje svojcev s hudimi diagnozami. Te zgodbe ga spremljajo ves čas in jih težko odmisli. Poudarja, da je pri delu zelo pomembna tudi ekipa. V ZD tudi večkrat sprejmejo študente medicine. Pred kratkim je postal mentor za specializante. Vsem mladim, ki se odločajo za poklic zdravnika, bi sporočil, da je zelo težko, a vendar je vredno, če hočejo v življenju delati nekaj koristnega. Prav tako meni, da bodo lažje in hitreje opravljali delo, če bo več zaposlenih v medicini. Tudi doma ni mirno, z ženo imata namreč tri otroke. Zato je treba skrbeti za vožnjo na različne treninge, hobije in krožke. "Res imam srečo, da imam doma vse urejeno in podporo domačih. Le tako menim, da tudi v službi lahko najbolje funkcioniraš," pove Duh, ki kljub pestremu službenemu in domačemu življenju najde čas za svoje hobije.
