
V leseni brunarici Čebelarstva Tigeli v Veržeju, kjer je tudi čebelarski muzej, že diši po praznikih. Na lično okrašenih lesenih mizah, v soju prazničnih luči, je razstavljenih kar 80 medenih hišk različnih barv, oblik in velikosti. Največ - šestdeset - jih je tudi letos izdelala Dragica Tigeli, pobudnica in srce razstave. Dvajset hišk so prispevali otroci iz bližnje okolice, ki med seboj kar tekmujejo v najlepši okrasitvi. Sodelovanje poteka tako, da so se lahko otroci prijavijo že mesec ali mesec in pol prej ter svojo hišico pravočasno dostavijo na razstavo.
"Res so se potrudili. Nekateri so hiške okrasili z bomboni, drugi z medenjaki, tretji s figuricami, ki so jih izdelali sami ali kupili," ni skrivala zadovoljstva Dragica Tigeli, ki je vsako hišico po sprejemu skrbno oštevilčila. Obiskovalci nato glasovnice spustijo skozi dimnik meter visoke medene hiške. Na koncu razstave, v januarju, pa bodo slavnostno prebrali glasove: otrok z največ glasovi prejme košarico medenih dobrot, košarico pa prejme tudi eden izmed glasovalcev, ki ga bodo izžrebali.
"Bolje je imeti eno pravo svečko kot deset parafinskih"
Tradicija, ki raste že osem let
Razstava ima svojo zgodbo in dolgo tradicijo. Pred osmimi leti je Dragica Tigeli, ko je bila njena hči še majhna, želela decembra ustvariti nekaj prazničnega in prijetnega. Tako sta s hčerko prvo leto izdelali 28 medenih hišk in jih postavili na manjšo razstavo, ki je hitro prerasla v priljubljen lokalni dogodek.
Da je izdelava medenih hišk natančen, a tudi dolgotrajen proces, večkrat izpostavi. Obvezen pogoj je, da je vsaka hiška narejena iz medenega testa, pripravljenega iz moke, jajc, sladkorja in začimb, predvsem čim več cimeta, da testo lepo zadiši. Ko so deli hiške spečeni in dobro posušeni, jih sestavi z "belim ledom": gosto beljakovo glazuro iz sladkorja v prahu, beljaka in nekaj kapljic limone. Šele nato pridejo na vrsto barve, sladkorna glazura in vsi drobni okraski, ki hiški dajo značaj.
"Čebelar mora razmisliti, kaj je dobro zanj in kaj za čebele. Ni prav, da gre vse samo v količino"
Z izdelavo prvih hišk začne že konec septembra ali v začetku oktobra. Najprej peče in suši posamezne dele, nato jih sestavlja, sledijo pa še ure natančnega okraševanja. "Če pa pogledamo celoten proces, je to delo dveh mesecev. Seveda jih ne naredim vseh naenkrat, ampak postopoma, na dan delam približno štiri ure," pojasnjuje.
V osmih letih je izpod njenih spretnih prstov nastalo približno 400 medenih hišk. "Morda jih je bilo celo več - prvo leto 28, letos 60 ...," našteva. Na vprašanje, ali je na katero posebno ponosna, se nasmehne: "Res je ena. Velika je kar en meter."

So medene hišice užitne?
"V osnovi so vse užitne, ker so izdelane iz medenega testa," razloži Dragica. A dodaja, da ima vsaka hiška svoj rok trajanja. Večmesečno sušenje in razstavni pogoji naredijo svoje: "Ko dolgo stojijo, se izsušijo, glazura otrdi, deli lahko začnejo odpadati. Zato po nekaj časa res niso več najboljše."
Pogosto se zgodi tudi, da hišice izgubijo barvo ali da se na testu pojavi vlaga, kar je odvisno od vremena in temperature. "Kakšno leto ostane več hišk uporabnih, kakšno skoraj nobena. Od lani jih je ostalo deset, a jih je bilo treba tudi popraviti, ker niso bilo več lepe," pove. Zato vsako leto znova pripravi povsem nove hiške. "Trudim se, da razstava ostane zanimiva obiskovalcem. Dokler vidim, da jih to veseli, bom delala naprej."
Vendar razstava medenih hišk ni edina, ki jo pripravljajo v čebelarskem muzeju. V novembru so veliko pozornost pritegnile tudi ročno izdelane sveče iz čebeljega voska. Med njimi je bila tudi sveča, ki je tehtala kar 17 kilogramov in je odpotovala k papežu v Vatikan. Po besedah Dragice Tigeli so z razstavo želeli opozoriti na razliko med naravnim čebeljim voskom in parafinskim voskom, ki je resda zelo razširjen, vendar ni dober ne za zdravje ne za pljuča, še posebno, ko mu dodajo barvila in eterična olja. "Veliko obiskovalcev je povedalo, da o tem sploh niso razmišljali in so doma sami preverili, kaj parafin pravzaprav je. Bolje je imeti eno pravo svečko kot deset parafinskih," je jasna.

Čebelnjak iz 19. stoletja
V Čebelarstvu Tigeli so še posebno ponosni tudi na star čebelnjak iz konca 19. stoletja. V družini ga hranijo od leta 1996, danes pa služi izključno kot muzejski eksponat, čebele v njem niso naseljene. "Ta čebelnjak je edini tak ohranjen primerek v naravi pri nas, pa tudi v tujini ga še nismo zasledili. Posebnost je njegova osmerokotna oblika," razlaga Dragica. Po zgodovinskih zapisih je bil načrt zanj izdelan v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Takšni manjši čebelnjaki so bili po njenih besedah nekoč značilni za bogate veleposestnike, ki so si lahko privoščili posebno izdelavo, vzdrževanje in bolj umetelne oblike.
Tujci poznajo slovenski med
Da slovenski med slovi kot eden najkakovostnejših v Evropi, občutijo tudi Tigelijevi. "Tujci poznajo slovenski med in vedo, da imamo stroge standarde. Slovenski čebelarji imamo redne in stroge kontrole. Veliko Slovencev sploh ne ve, kako zelo varen in kakovosten je naš med, tujci pa to zelo cenijo," poudari Dragica. Ob tem doda, da je odgovornost čebelarja velika in da se dobre prakse začnejo doma: "Čebelar mora razmisliti, kaj je dobro zanj in kaj za čebele. Ni prav, da gre vse samo v količino. Če čebele preveč obremenjuješ, se to pozna. Treba jim je pustiti, da delajo v svojem ritmu."
Čebelarska tradicija v družini Tigeli je močna in sega več generacij nazaj. "Pri nas je začel čebelariti moj oče. Kot otroci smo mu vedno pomagali, se učili in opazovali, kako se dela z živalmi in medom." Kasneje sta Dragica in njen partner tradicijo nadaljevala, oba iz družin, kjer je bilo čebelarstvo prisotno že pri starših in starih starših. "Mož je prav tako iz čebelarske družine. Tudi njegov dedek je bil čebelar. To delo mu je bilo vedno v veselje," dodaja.
Sama je prevzela večino dela, ko je oče umrl. "Takrat sem se odločila, da pustim službo in ostanem doma kot kmetica in čebelarka. Pred petimi leti je isto odločitev sprejel tudi partner. Oba sva se popolnoma posvetila čebelarstvu," pripoveduje. "Zdaj že trideset let delava s čebelami, jaz poklicno sedemnajst let," še doda.

Dejavnost sta tudi razširila. Poleg pridelave medu sta registrirala polnilnico in se lotila razvoja lastnih izdelkov. "Ponudbo sva dopolnila z različnimi kremnimi medovi - z liofiliziranimi malinami, borovnicami, limono, ingverjem, belgijsko čokolado in tudi z izvlečkom kave arabike. To so namazi ali dodatki za napitke, ki jih otroci obožujejo. Namesto sladkorja ali čokoladnih namazov za palačinke dobijo kakovosten med," pojasni. Posebej ponosni so na svoj "evrokrem z medom", narejen iz akacijevega medu in prave kakavove mase, brez grama dodanega sladkorja. "Ljudem želiva ponuditi kakovost. Šele če je osnovni med vrhunski, lahko gradiš naprej," poudarja.
Povprečna letina
Nekaj besed Dragica Tigeli nameni tudi letošnji letini. Količina pridelanega medu se iz leta v leto močno razlikuje, opozori. "Imamo okoli 160 čebeljih družin. Tako kot povsod je vse odvisno od sezone: eno leto pridelamo dve toni in pol, drugo leto tri tone in pol," razlaga. Letošnja letina je bila pri njih povprečna, medtem ko je bila drugod izjemna. "V srednjem delu Slovenije, na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem je bila letina odlična, ker imajo gozdove z iglavci, kjer je bilo letos veliko medenja. Pri nas prevladuje listnat gozd, zato je pridelek skromnejši," pojasni razlike.






