V času, ko je bila v Evropski uniji ideja povezovanja in skupnih vrednot, ki naj bi opredeljevale življenje na stari celini, še v polnem razcvetu, so Rusi obupavali nad razmerami doma, prepričani, da Rusiji nikoli ne bo uspelo doseči evropskega standarda. Tudi danes ga večina Rusov ni dosegla, se je pa spremenila njihova samopodoba. V poznih 90. letih 20. stoletja so se začeli polagoma vračati k svoji velikodržavni politiki, ki je s krepitvijo Rusije iz leta v leto dobivala oprijemljivejšo podobo. Kratko obdobje Dmitrija Medvedjeva je še potekalo pod geslom modernizacije, nato pa sta z vrnitvijo Vladimirja Putina v Kremelj ruska politika in javno življenje dokončno spremenila predznak. Nenadoma ni bilo več le govora o veliki suvereni državi, ampak tudi o duhovnih vezeh, ki držijo skupaj ves rusko govoreči svet, o tradicionalnih vrednotah - "o veri, domu in cesarju", če mi je dovoljena parafraza -, o družini kot osnovni celici družbe, o pravoslavju kot o neodtujljivemu delu ruske identitete. Evropa je postala "Gejropa", dekadentna celina Sodome in Gomore, v Rusiji pa niso le sprejeli zakona o prepovedi propagande homoseksualnosti, ampak tudi zakon o obvezni deklaraciji nevladnikov, katerih delo je (so)financirala tujina, za tuje agente in podobne predpise. Opozicija je začela kopneti, njena relevantnost je izginjala. Polje kritičnih medijev in javno izpostavljenih intelektualcev se je skrčilo.
Opozicija je začela kopneti, njena relevantnost je izginjala. Polje kritičnih medijev in javno izpostavljenih intelektualcev se je skrčilo
