"V povprečju mora učenec pri posameznem predmetu prejeti tri ocene, kar pri 12-predmetnem programu pomeni 36 ocenjevanj vsako šolsko leto. Če pogledamo število tednov, ki so na razpolago za ocenjevanje, jih je v šolskem letu 25, če odštejemo september in junij, počitniške tedne in teden pred novoletnimi prazniki in po njih, ko se v šoli realno ne ocenjuje.
Da bi zagotovili učinkovitejše in bolj kontinuirano ocenjevanje, smo ob tem odprli druge načine ocenjevanja. Minimalno število ocen je torej postavljeno, vmes pa lahko učitelj oceni praktično delo, eksperiment in druge naloge, ob tem lahko skozi pogovor na podlagi standardov na določeni taksonomski stopnji oceni tudi razumevanje, logično sklepanje učenca. To lahko učitelj stori sproti, vzporedno s poukom, tega ni treba početi zadnji mesec v šolskem letu. In tu vidimo možnost za razbremenitev tega kampanjskega učenja in ocenjevanja ob koncu ocenjevalnega obdobja.
Kar smo nastavili v pravilniku, je, da zaključna ocena ni aritmetična sredina vseh ocen. Ko je veljala aritmetična sredina, se je uveljavilo zelo matematično izračunavanje zaključne ocene. Če je izračun pokazal, da je prva decimalka 5 ali več, se je ocena zaključila navzgor, sicer pa se je zaključila navzdol. Ena ponesrečena ocena med letom je lahko pri takšnem načinu močno vplivala na končni uspeh. Z novim načinom bo učitelj učenca spremljal kontinuirano. Vedel bo, kaj pomeni ena ocena, kaj pomeni druga ocena in kaj pomeni tretja ocena. In te ocene, ki jih podeli med šolskim letom, niso med seboj enakovredne. Za učenca, ki se mu je, recimo, ena ocena jeseni ponesrečila, je pa sicer aktiven, sodeluje, izkazuje med urami razumevanje in znanje, ob koncu leta pa dosega zastavljene cilje, mislim, da ne bo nobenega razloga, da mu učitelj ne bi mogel zaključiti tako rekoč poenostavljeno navzgor."
Vir: MMC RTVS
