"Kljub vsemu sem prepričan, da bo kmalu uresničena tudi pravica vseh mrtvih do pogrebnega pokopa. Ob tem se strinjam, naj bodo nepokopani mrtvi pokopani na Žalah. Toda na dostojen, nespolitiziran način. Ne pa na Janšev agresivni način, zaradi katerega mu ogorčeni člani krščanske NSi očitajo, da njegovo strankarsko organiziranje maš za domovino pomeni 'čisto zlorabo vere za politiko'. In ne da bi po dejanskem pokopu pozabili na simbolni roški pokop; na njegov velikanski spravni pomen. Navzlic temu, da pri tem pokopu ni bilo niti realnega pokopa niti realnih telesnih ostankov domobrancev.
Šlo je, kakor so pokazale kasnejše raziskave, le za imaginirane ubite/mrtve domobrance. Njihovi realni ostanki, zdaj preneseni v Škofjo Loko, takrat niso bili v jami pod Krenom, marveč v jami pod Macesnovo gorico. Toda, še enkrat, pomen simbolnosti roške spravne slovesnosti se s tem ni prav nič zmanjšal. /.../
Predsedniški slovenski politik je prevzel nase faktično izvedbo spravnosti, najprej osebno, v nadaljnjem pa s prenosom na svoje naslednike. Z vidika sprave kot take in v celoti veljata torej dve navidezno nasprotujoči si trditvi: slovenska sprava kot taka na načelni in simbolni ravni že obstaja od spravne slovesnosti v Rogu naprej, sprava v celoti oziroma na izvedbeni ravni pa še ne. Zaživela bo, ko bodo pokopani vsi nepokopani domobranci. Zato prosim Milana Kučana, da se tudi on javno zavzame za pokop dejansko še nepokopanih mrtvih domobrancev. Se z apelom na pristojne zavzame za večino Slovencev sprejemljivo dejansko pogrebno slovesnost na območju Žal. Šele potem bomo sredi Ljubljane lahko postavili pravi spravni spomenik, tj. obelisk sprave."
Vir: Delo
