"Človek, ki bi bral to resolucijo, bi težko verjel, da danes v Sloveniji ni politične sile, ki ne bi obsodila povojnih pomorov, in da se je za dostojanstven pokop žrtev slepe povojne maščevalnosti na proslavi dneva državnosti zavzela sama predsednica države. Presenetilo bi ga tudi, če bi mu kdo povedal, da je v Sloveniji potekala resna in dolgotrajna kriminalistična preiskava o povojnih pomorih, tudi pod Janševo vlado, ki žal ni privedla do obsodb storilcev, in da se je do med- in povojnega nasilja že pred časom opredelila najvišja slovenska znanstvena in umetniška ustanova, SAZU, itd. Nasprotno, človek bi pomislil, da je slovenska oblast čuječa zagovornica jugoslovanskih (komunističnih) zločinov, ki jo je zato treba posebej izpostaviti in pribiti na evropski križ. /.../
V resoluciji je poudarjeno, da bi bilo treba evropsko zgodovino 'v vsej njeni kompleksnosti' spoštovati in obravnavati v 'na dokazih utemeljenem dialogu, ki bi ga brez političnega vpliva vodili poklicni zgodovinarji'. In vendar je resolucija v prvi vrsti rezultat prizadevanj politike, ki zastopa določeno ideologijo in dejstva prilagaja svojim parcialnim političnim ciljem. /.../
Ob tem pa je treba jasno povedati še nekaj. Za veliko zmago slovenske desnice v Bruslju je zaslužna slovenska levica. 3500 žrtev z morišča pod Macesnovo gorico bi moralo biti že zdavnaj pokopanih, enako nesrečne romske žrtve. V skladu z željami svojcev in njihovih političnih zastopnikov bi jim morali poslednje prebivališče urediti v Ljubljani. Ne more in ne sme neki župan odločati o tako občutljivih in, kot kaže, tudi usodnih rečeh za neko državo. Če bi končali to sramotno zgodbo, bi lahko Evropi lažje pojasnili, kakšen je resnični odnos Slovenije in Slovencev do 'komunističnega nasilja' in polpretekle zgodovine."
Vir: Dnevnik
