
"Kaj točno bi delala vlada narodne enotnosti? Če sem pravilno razumela obstoječega, kmalu bivšega, ne vemo pa še, ali tudi bodočega predsednika slovenske vlade, bi tovrstna združba poskušala poskrbeti za to, da bomo v tej državi varni in suvereni, četudi se podira svet. Z besedami ekološke kmetice bi rekli samooskrbni, a občutek imam, da so vse te čudovite visokoleteče besede v hudih časih nedavnih globalnih kriz pridobile pomene, ki so v elementarnem nasprotju s pojmi, ki naj bi jih označevale. Da so, skratka, kolosalne prevare; način, kako iz krize narediti še večjo krizo. /.../

Odkar imamo vojno v Ukrajini, sankcije Rusiji, kovidno izkušnjo in zdaj še krizo v Hormuški ožini, so besede, ki jih najpogosteje slišimo povsod, tudi iz ust takih in drugačnih politikov: 'Pomagati moramo kmetom! Ostali so brez goriva! Ostali so brez mineralnih gnojil! Zmanjkalo je sredstev za varstvo rastlin!' Groza in strah in prvi obrisi lakote; intervencijski prevozi 'kmečkega' kurilnega olja z vojaškimi cisternami, tankanje dizla na rezervo, subvencije in olajšave, in zgolj vprašanje časa je, kaj vse bo še prišlo. /.../
Kdaj točno se je kmetijstvo iz panoge, ki je bila simbol neodvisnosti in trdnosti, sprevrglo v panogo, ki je najbolj ranljiva? Odvisna od vsega, ne le od vremena. Od vojne na drugem koncu sveta. Od muhastega dne nekega neuravnovešenega avtokrata v Washingtonu ali Kremlju. Kako nam je uspelo, da smo kmetije, te dolgožive samonikle celice upanja, oropali vsega, kar bi potrebovale, da bi se v globalnih krizah znašle same? Da bi bile, kar so bile kmetije stoletja skozi zgodovino: steber trdnosti, iznajdljivosti, prilagodljivosti, predvsem pa neodvisnosti."
Vir: Dnevnik





