"Zlom svete družine se je začel že zelo davno, s prvimi zasluženimi denarji od zmag v svetovnem pokalu, ko je do svetega očeta prišla novica, da bi bilo na ta denar treba plačati davek na Hrvaškem. Takoj zatem se sveta hči in sveti sin skupaj z Vedranom Pavlekom pojavita kot rezidenta Monte Carla. V enem življenju so bili skupaj z drugimi svetovnimi bogataši iz monegaške kneževine oproščeni obveznosti plačevanja davkov in kakršnih koli drugih obveznosti do družbene skupnosti Monte Carla in preostalega sveta. V drugem življenju so bili akterji legende, primerljive z legendo o Kristusovem rojstvu, po kateri so živeli v šotoru pod ledenikom, po katerem so se čez dan spuščali, da bi svojo domovino naredili ponosno. Skromni, v večni askezi in odrekanju, nikoli na noben način niso skrenili s poti svetosti. Vedran Pavlek je bil njihov sveti Erast, blagajnik, ki ga Pavel omenja v Pismu Rimljanom: 'Pozdravlja vas Erast, mestni blagajnik …' /.../
Smisel bilokacije se je od začetka nanašal zgolj na Hrvaško in njene državljane. Ti bi morali verjeti v čisto in svetniško nedotakljivost kostelićevskega samopožrtvovalnega domoljubja, s katero se potrjuje hrvaška duhovna in telesna nadmoč nad vsemi tistimi Švicarji, Avstrijci, Američani in drugimi evropskimi in svetovnimi šminkerji. Dobri in revni hrvaški lumpenproletarci so dobro vedeli tudi za drugo življenje svete družine, slutili so skrivnost stolpnice L’Annonciade, vendar je veljalo za nedomoljubno to vedenje predelati skozi osnovne etične, čustvene ali intelektualne procese. Če je bilo v ravnanju svete družine kdaj kaj zla ali če je bilo v blagajništvu Vedrana Pavleka kakšno kršenje zakonov, je v tem od začetka obstajalo sostorilstvo celotnega naroda. Saj vendar nismo mislili, da so ti naši svetniki rezidenti v Monte Carlu zato, ker častijo spomin na princeso Grace?"
