"Vedno sem se izogibala poskusom pojasnjevanja političnega vedenja s tem, kar psihologija imenuje osebnostne lastnosti. Sem socialna psihologinja in bliže sociološkim in politološkim pristopom kot individualno psihološkim. Predvsem zato, ker individualno psihološki pristop pogosto vsaj implicitno podleže predpostavki, da je politična situacija učinek, posledica individualnih psihopatologij. Recimo fašizem. Miselno udobno je njegov izbruh pripisati patologiji fašističnih voditeljev in pustiti ob strani vprašanje, kaj jim je omogočilo vzpon na oblast, kaj je omogočilo njihovo avtokratsko, zločinsko vladavino. Tako se ni treba ukvarjati s strukturnimi značilnostmi gospodarskega reda, ki proizvaja potencialno fašistično nevarnost. S kapitalizmom. Z vlogo, ki jo ima v proizvodnji fašizma kapital. Tega individualna psihologija ne misli, ker individualno psihološko redko obravnava kot nekaj, kar je v jedru vselej že družbeno. /.../
Pogosto ponavljam izjavo Slavoja Žižka, ki problematizira stališče kavč levičarjev, da je bolje imeti opravka z odkritim fašistom kot s prikritim. Ni tako enostavno. Ko se odkrito, javno zagovarja in upravičuje izključevalne ideologije, se ideološko ravnotežje premika na njihovo stran. Temu se začnejo prilagajati tudi ukrepi, izključevanje se normalizira. Ko se javno mnenje obrne na stran izključevalnih ideologij, je tudi tiste, ki so proti, strah izgube potencialnih volivk in volivcev. V skupščinski razpravi o 55. členu smo vedeli, koga ne bomo prepričali – tistih, ki so zagovarjali črtanje člena ali formulacijo, po kateri ustava jamči svobodo odločanja o spočetju svojih otrok. Vedeli smo tudi, koga bomo lahko z lastnim vztrajanjem prisilili, da ne popusti. In koga, da nas podpre in kljub brezbrižnosti glede ustavnega jamstva reproduktivnih pravic podpre."
