
"Reprezentančno slovo Zorana Dragića, ki ne ponuja le enoznačne razlage, predstavlja konec prav posebne ere slovenske košarke, obenem pa odstira vpogled na številne predhodne dogodke, določene vzorce in odprta vprašanja. /.../
Prav komunikacija, notranja in zunanja, je področje, na katerem so bili selektor in celotna KZS v zadnjih letih deležni največ kritik. Šum ali pa tudi kar mrki v komunikaciji so namreč med drugim zaznamovali že zadnji rez, ki je pred tremi leti odnesel Gregorja Hrovata, reprezentančno slovo Žige Dimca, skrivnostno črtanje pomočnika Daliborja Damjanovića … Tudi iskanje naturaliziranega centra je letos prineslo nekaj spodrsljajev. Zadnji dogodek je k odzivu spodbudil tudi upokojenega Gorana Dragića, ki je z objavljeno podobo Ostržka s pripisom #selektor na Instagramu prilil kar nekaj olja na ogenj ob bratovem odhodu. Odziv je zanimiv predvsem zaradi dejstva, da se je Gogi pred tem izogibal tovrstnemu zavzemanju stališč. Kot bi duh dokončno ušel iz stekleničke. Jasno pa kaže, da bojne sekire iz leta 2022 še niso zakopane.

In kaj vse to pomeni za letošnji EuroBasket? Popotnica, predvsem z vidika splošne nacionalne košarkarske klime, na račun vsega navedenega vsekakor ni najboljša. Dodati pa velja še dejstvo, ki je ob izjemnosti Luke Dončića in tudi njegovih izjavah o "kolajni kot cilju" pogosto spregledano. To pa je kakovost kadra, zbranega okrog prvega zvezdnika. Ta je šibkejša kot v preteklih letih, čemur pritrjujejo tako fizične predispozicije kot klubske priponke reprezentantov.
A po drugi predtekmovalna skupina v Katovicah vendarle omogoča realno spogledovanje z napredovanjem, morda celo z drugega ali tretjega mesta, ob ugodnem tekmecu in novi Dončićevi čarovniji pa nato neizvedljiv ne bi bil niti preboj v četrtfinale."





