"Opoziciji bi koristilo, da bi se čim prej znebila utvare, da je bil volilni rezultat nekakšna nesrečna napaka, plod slučajne razdrobljenosti leve sredine, izraelskega vmešavanja ter zavajajoče, prevarantske kampanje strank, ki so proglašale ekvidistanco med Janšo in Golobom, a so ob prvi priložnosti skočile v posteljo s prvim. Prav stabilna podpora zunajparlamentarnim strankam kaže, da je vsaj med delom levosredinskih volivcev razočaranje nad Golobovo vlado bolj globoko in trdovratno, kot bi smeli sklepati po spektakularni vrnitvi Gibanja Svobode na prvo mesto med strankami – in da je to razočaranje veliko bolj, kot si to upa javno priznati nekdanji premier, povezano s problemi, v katere je (perfidno, manipulacijsko, a vendarle zelo pretkano in inteligentno, predvsem pa pertinentno) dregnila izraelska agencija, ki je posnela in objavila pričevanja o vseprisotnem klientelizmu v nekdanji vladajoči stranki.
Tako rezultati volitev kot vztrajnost, s katero Slovenci več kot tri mesece po njih vztrajajo pri svojih volilnih preferencah, empirično dokazujejo, da za pomemben del levosredinskega volilnega telesa antijanšizem ni več zadosten razlog, da bi si »zamašili nos« in glasovali za stranke realno obstoječe levice. Koaliciji pa bi koristilo spoznanje, da je šibka parlamentarna aritmetika, na katero se opira četrta Janševa vlada, vesten odraz prekarne podpore, ki jo desne stranke uživajo v javnem mnenju. Še več: v splošni sliki stabilnosti javnega mnenja, ki ga nakazujejo povolilne ankete, se vendarle kaže počasen, a opazen premik v korist leve sredine. Vlada torej nima političnega mandata za kakršnokoli »konservativno revolucijo«."
Vir: Delo
