
"Polarizacija okoli Venezuele ustreza obema (levici in desnici, op. ur.). Bolj niansirana stališča, ki se začenjajo s caveat lector, »nihče ne zanika, da je Maduro diktator brez legitimnosti, toda …«, so v kontekstu, kakršen je slovenski, pač neiskrena, saj vsaj polovica javnega mnenja in dve tretjini intelektualcev to dejansko zanika (ali zapostavlja v svoji analizi). Takšno stanje pripomore, da debata poteka v začaranem krogu.
Prepiramo se, kot da bi živeli leta 2006 in se delili na »prozahodni« in »protiimperialistični« tabor. V prvem taboru nekateri zardevajo spričo unilateralizma ameriškega velikega brata, drugi se nad njim navdušujejo, v nasprotnem taboru pa so prepričani, da kritika imperializma pomeni zlasti (da ne rečem izključno) nasprotovanje Ameriki kot nadaljevalki zahodnoevropske imperialistične tradicije, ki je vir vsega zla.

Ta polarizacija je domačna, a jalova. Predvsem pa postaja vse bolj irelevantna za izzive, ki so pred nami. Ameriški napad na Caracas seveda lahko razumemo skozi prizmo radikalizacije Monroejeve doktrine in poudarjamo, da ne gre za nič novega. In morda za države Latinske Amerike to tudi drži. Ne drži pa za Evropo.
Vojaški poseg v Venezueli se namreč odlično umešča v nacionalno varnostno strategijo Trumpove administracije. Je le druga plat poskusa Bele hiše, da najde entente cordiale z Rusijo (seveda na račun življenjskih interesov Ukrajincev – pri čemer gre za usodo celotnega naroda ter ne le trenutne oblasti in njenih podpornikov, kot pri ameriškem vojaškem posegu v Venezuelo), znotraj EU pa (zelo podobno kot Kremelj) podpira radikalno desne sile, katerih zmagoslavje bi pomenilo konec evropskega projekta, kakršnega poznamo."
Vir: Delo





