"Ime Jeffrey Epstein je postalo simbol zablod namerne ignorance. A nevarnost je prav v tem, da ga razumemo kot izjemo, kot zunajsistemsko pošast.
V resnici takšni primeri niso produkt norosti posameznika, temveč kolektivne racionalnosti brez etike - sistemov, kjer vsakdo ve ravno dovolj, da lahko sodeluje, in ravno premalo, da bi se čutil odgovornega. In kjer se le sledi plehkosti bivanja in razvajanja čutov.
Kolektivno zlo ne nastane v temi. Nastane na svetlobi, ob molku, ob udobju in koristih. Zgodovina nas uči, da je zlo pogosto izjemno racionalno organizirano: administrativno čisto, pravno obhodno, moralno razpršeno. Hannah Arendt je to stanje poimenovala banalnost zla - ne zato, ker bi bilo zlo banalno, temveč ker se lahko, če je dobro organizirano, izvršuje brez notranjega konflikta. Ste brali knjigo Nikogaršnje dekle? Če ste, veste, da to ni lahko branje. Razgalja zlorabe telesa, duše in srca Epsteina ter gmotne, vplivne elite. Prav zato se mu mnogi raje izognejo. Težke misli motijo kosilo z Michelinovo zvezdico, kvarijo sončen dan, rušijo iluzijo normalnosti.
Sodobni 'razviti' svet ne mara teže. Noče poslušati. Noče, da bi se mu razpoloženje kvarilo. Zato ne hodi na volitve. Raje uživa v anonimnosti. Zato frustracije projicira pod psevdonimi na platformah, kjer odgovornost nima obraza. In lahkotno uživa v mikrotrenutkih ter čaka na svoj kos pogače.
Pomnimo: Epsteini se ne zgodijo sami od sebe. Zgodijo se, ker družba ne mara žalosti in stisk trpečega drugega. Morda se ljudje bojijo, da se bodo stisk in žalosti nalezli, da se bodo z ubogostjo v katerikoli obliki okužili?"
