"Potem ko so se vsi razglasili za zmagovalce volitev in se vsi obnašajo kot mandatarji, nam ne preostane drugega kot čakanje. Čakanje, da se kaj zmenijo. Čakanje, da se eden spomni, da svet drvi v prepad in da časa ni v izobilju. Vseeno povolilnega preštevanja, kalkuliranja, mešetarjenja in izsiljevanja ne smemo jemati preveč resno. Eno šopirjenje v peskovniku je pač slika naše politične scene. Otroški vrtec je na neki način zabaven. Politiki pa naši klovni, ki nam vlivajo voljo do življenja. Na koncu bo tako in tako zmagal tisti, ki je bil največkrat zasačen s prsti v marmeladi.
Zabavni pa so te dni tisti, ki od volitev naprej verjamejo, da se svet vrti okoli njih. V prvi vrsti en napihnjenec, en podrepnik in en važič. Ti radi stresajo šale na račun svojih volilcev. /.../ Vsi ti trije modeli se ne ponujajo le kot možna izbira, temveč kot rešitelji zavožene države. Ponujajo se nam kot veleumi, ki bodo rešili svet, zahodno civilizacijo, Evropo, domovino, skupnost, dom in družino. Skratka, en napihnjenec, en podrepnik in en važič so dobitna kombinacija za boljše čase. Tragično v tej zabavi je le to, da oni v to res verjamejo.
Na drugi strani pa so tudi za hece. Na površje je priplavala ideja o vladi narodne enotnosti. Argument je preprost. Ker so pred nami težki časi, moramo biti enotni. Recimo, da to še drži vodo. Da se neka enotnost lahko direktno preveri na referendumu. Imeti vlado narodne enotnosti pa je v sferi pravljičnih zgodb. Ni možnosti, da v vlado spraviš vse, ki so reprezentanti enotnosti. Najbolje bi bilo, da bi bili v njej vsi, ki so dobili glasove. Ena takšna zastopniška nadparlamentarna ekipa, ki bi sledila modelu, kot ga fura javna televizija. Zadovoljiti mora vse interese in vse okuse. Zato je negledljiva."
