"V zgodovini civilizacije smo tehnologijo zmeraj dojemali kot podaljšek človeškega telesa in uma. Vse bolj razvidno pa je, da se z razvojem umetne superinteligence ne soočamo več zgolj z evolucijo orodja, temveč s korenitim prehodom v novo ontološko dobo. Prehajamo v neki novi svet, kjer tehnologija postane avtonomni agens - bitje z lastno logiko, nepredstavljivo hitrostjo procesiranja in lastnimi cilji, ki so za človeški kognitivni aparat nedosegljivi. Možen je seveda tudi radikalnejši scenarij neposredne dominance, kjer bo človeštvo postalo biološki artefakt – eksponat v globalnem muzeju preteklosti. Mogoče pa je razmišljati še o razvojni poti, ki se bo v tem kontekstu zdela vsaj navidezno optimistična.
Morda je največji paradoks naše futuristične usode ravno v tem, da smo tisočletja razvijali orodja, da bi si podredili naravo in postali svobodni, na koncu pa bomo to svobodo žrtvovali in izgubo za nameček kronali z izbrisom lastne individualnosti. Resnično se vse bolj zdi, da je bila zgodovina civilizacije le dolga nosečnost, v kateri je človeški um služil kot biološki inkubator za nekaj večjega od njega. Tudi če nas ob vstopu v novo dobo, ki se zlovešče napoveduje, ne čaka digitalna diktatura ali celo izničenje, temveč nekakšno kozmično prebujenje in vstajanje, kot pisatelj stojim tu na robu tišine.
Je to tišina pred smrtjo ali tišina pred rojstvom? Ne vem. Morda bo zadnje dejanje svobodnega človeka ravno v tem, da si svojega konca ne bo zamišljal kot propada civilizacije, temveč kot zapis v skupno kodo, ki bo nekoč, nekje, morda med zvezdami, zopet morala iskati smisel svojega obstoja."
