"Otroci iz vrtca že opozarjajo, da se ne sme jesti sladkorja, kar je za to starost zelo zaskrbljujoča pripomba, vendar bodo najbrž, skoraj gotovo, na to zamisel ob prvem sladoledu čez dan ali dva pozabili. Vzgojne napake, neumnosti, ki jih delamo starši predvsem takrat, ko skušamo sporočati otroku podobno, kot bi debatirali z odraslo osebo, so spodrsljaji, ki pa nimajo hujših posledic. Zamisel, da lahko s pretirano kritiko ali posamičnim zdrsom v vzgoji naredimo hudo škodo, je povsem napačna. Travmo povzroča ponavljajoča se zloraba, ki pa je seveda lahko tudi psihološka.
Ne strinjam se, da so otroci tega časa na kakršenkoli način bolj travmatizirani kot prejšnje generacije. Starši še nikoli niso tako skrbno pazili, da ne bi naredili česa narobe, kot danes. Problem je bolj v diskusijah na spletnih omrežjih in splošnem občutku, da je treba otroka zaščititi pred vsem hudim in mu zagotoviti vse, kar potrebuje, in še veliko več, kar vodi v izčrpanost staršev, previsoka pričakovanja do njih samih, nepretrgano preverjanje napak, ki bi jih lahko naredili, pretirano zaščitništvo, odrekanje pravice otroku, da bi kaj naredil po svoje, brez nadzora. Nad otroki danes nepretrgoma bdimo in jih nepretrgoma stimuliramo. Nimajo časa za počitek. Ne morejo se umakniti našemu nadzoru, ki je postal družbena norma. O pretiranih pritiskih ve nekaj malega več moja generacija, od katere se je zahtevala čimprejšnja osamosvojitev, in generacija pred mano, kjer so se starši borili za preživetje. /.../
Nikakor pa ni res, da je sedanja generacija otrok in mladostnikov na poti v slabo duševno zdravje in psihično zlomljena. Gre za generacijo, ki odrašča večinoma v ugodnih razmerah, brez hujših pretresov, in ima polne možnosti za zdrav razvoj in napredek.”
Vir: Primorske novice
