
"Prejšnjim priseljencem iz Jugoslavije so se danes pridružili tudi priseljenci ali pa begunci iz Pakistana, Palestine, Ruande ... Ampak za vse velja, da je njihov položaj v družbi bistveno slabši kot v času, ko so moji starši v drugi polovici sedemdesetih prišli v Slovenijo, kjer jih je pred razpadom države čakala stabilna služba, na podlagi česar se je dalo tudi postopno graditi življenje. To je seveda s tranzicijo razpadlo.
Današnji priseljenci so velikokrat tudi sezonski, mezdni delavci, nimajo rednih zaposlitev, imajo prekarne oblike dela. To je sploh neprimerljivo, v kako bistveno slabšem položaju so. Prej so imeli na voljo še neka stanovanja, menze, skupno dopustovanje. Zdaj v bistvu delavci niso nikjer, kar pomeni, da se ne morejo niti organizirati, ker se ne srečujejo. Recimo dostavljavci hrane pri Woltu, med katerimi vidimo veliko priseljencev, nimajo niti skupne menze, kjer bi se lahko srečali in sindikalno organizirali.

Med pisanjem prejšnje knjige sem naredila miniraziskavo. Veliko ljudi, ki so imeli mehke č-je ali pa bolj bošnjaško zveneča imena, si je spremenilo imena, medtem ko si barve kože ne moreš spremeniti. Tako da bi rekla, da je položaj priseljencev bistveno slabši. Tudi odnos je slabši. Vidimo, da kar vznika nasilje, da se pojavlja na ulici, kjer ga podpihujejo verjetno skrajno desničarske skupine, ki na koncu sodelujejo s policijo, ki se ne postavi na stran pretepenih. /.../
Pri nas je tako, da te v status državljana ali pa prebivalca, ki naj bi si zaslužil družbeno spoštovanje, ne prisili asimilacija, kakor trdijo, ampak v resnici kapital. Torej, ko je nekdo uspešen, ali govorimo o Magnificu, Vojnoviću ali o kakšnem od košarkarjev, ne vem, ali so tudi nogometaši, takoj rečejo: ne, pa to niso čefurji. In rečem, ne, tudi to so v bistvu čefurji. Tudi tako je videti nekdo, ki prihaja iz države, južneje od Slovenije."
Vir: MMC RTVS





