V ožjem političnem smislu si bom leto 2025 doma zapomnil po treh stvareh: populizmu, populizmu in populizmu. V vseh treh momentih je neposrečeni protagonist vlada, ki se trudi odpreti vrata Janševemu povratku, kar pomeni, da bo soodgovorna za avtoritarizem, če ji bo na koncu uspelo.
Naj argumentiram: med vrhunci leta je zagotovo Šutarjev zakon, ki bi ga sprejela Janševa vlada, če ga ne bi prehitel Golob. Ta je sprejet pod pritiskom javnosti, populistično nepremišljen in pravno nevzdržen. Drugi populizem tvorita božičnica in minimalna plača, kjer premier in Luka Mesec medsebojno tekmujeta za naklonjenost in pozornost. Oba ukrepa podpiram, ampak način, kako sta se lotila podviga, je plehko predvolilno koketiranje, če dejstva, da premier svojemu ministru očita, da se z njim ni posvetoval, ker bi mu sicer dvig minimalne plače odsvetoval! Bolj razglašeno se najbrž delovati ne da.
Tretji populizem je komunikacijski, h kateremu se zatekajo vsi: predsednica parlamenta se pači ob vsaki priložnosti, premier poseda po stopnicah na državnih proslavah, Luka Mesec se žoga in razlaga, katere filme gleda najraje. Retorika hvalisanja vlade je postala neznosna: vsi so začeli naštevati, kako so super in kaj vse so uspeli storiti, k temu pa vedno dodajo, da vse ne gre čez noč, ampak imamo srečo, ker orjejo ledino za nas kot prvi po 30 letih. Navajam le tri primere, lahko bi jih nekaj deset.
Populistična retorika, ki je domači zmagovalec leta 2025, je tudi piarovsko kontraproduktivna: le kdo ima rad blago, ki se samo hvali, in zakaj bi ljudstvo ob tem ne zgradilo psihološkega odpora? Če se dan po jutru pozna in če se naslednje leto po prejšnjem, nas čakajo zoprne volitve. Zato, ker stari slovenski pregovor modro pravi, da ne hvali dneva pred večerom.
