
"Pred leti mi je med vzponom na Triglav nasproti prišla tuja pohodnica v krzneni jakni in s športnimi copati na nogah. Sama sem se kuhala pod čelado, na bokih mi je tičal pas s samovarovalnim kompletom, prsti so trpeli v visokih pohodnih čevljih. Slovenske gore absolutno niso (modna) steza, a se žal še posebno tujci tega redko zavedajo. Iskati en sam vzrok za lansko črno statistiko smrtnih primerov v naših hribih bi bila napaka. Umrlo je 50 ljudi, od tega 15 tujih državljanov. /.../
Ko sem se nekoč vračala z Male Mojstrovke, sem srečala pohodnico v krilu in natikačih. Že takrat me je prešinilo, da smo ljudje povsem izgubili samoohranitveni nagon. Zakaj bi sicer sami sebe spravljali v takšno nevarnost?

Nesreče se dogajajo tudi izkušenim in dobro opremljenim planincem in alpinistom, o tem ni dvoma, ampak je ne izzivajo z nepremišljenim ravnanjem. Medtem ko vrsta tistih, ki jih dnevno še posebej poleti rešujejo z gora, zavestno rine v težave in s tem posredno ogroža tudi življenje prostovoljcev. Doživljanje narave in vtise nam vse pogosteje kreirajo drugi – pa ne ljudje, pač pa umetna inteligenca. Če popolnoma nekritično zaupamo zemljevidu na telefonu in se z otroki v tujini nepripravljeni podamo na dvatisočaka, imamo problem. Lahko bi šla še dlje in rekla, da smo preprosto – neumni. Le da s tem postanemo hitro tudi problem, s katerim se morajo spopasti gorski reševalci. Lani so posredovali 660-krat.
V gorah je resda vse več ljudi in pričakovati je, da se povečuje tudi število nesreč. Sreča v tej nesreči bi lahko bila, da v polovici primerov rešujejo nepoškodovane planince. A kaj, ko so reševanja čedalje zahtevnejša."












