"Problem Novega mesta je organizirani kriminal. Ta je širokopotezen, predrzen, služi s preprodajo drog, orožja, najverjetneje tudi z nezakonitimi migrantskimi tokovi. Gre za kriminal, ki ima mednarodno dimenzijo, novomeška tolpa pa ima v resnici status podizvajalca. Ker so pripadniki tolpe predrzni in nasilni, si različne oblastne ravni podajajo vroč kostanj. Policija bi kazala s prstom na tožilstvo, sodstvo in zakonodajno oblast, češ da s pooblastili, ki obstajajo, problema ne morejo rešiti. Lokalna oblast bi kazala na državo, država pa na lokalne skupnosti. /.../
Soočenje z organiziranim kriminalom zahteva, da si oblastne strukture same zastavijo neprijetno vprašanje. So metastaze organiziranega kriminala napadle oblastne strukture? Če niso, toliko bolje. Cepetanje, da je problem nerešljiv, ker izvršilna oblast z represivnimi institucijami nima zadostnih pooblastil, je neresno. Ima pooblastila, da – za začetek – pošlje na ulice okrepljene patrulje. Da pošlje blindirana vozila v naselja, iz katerih je slišati strele. Zemljevid točk v Novem mestu, na katerih je moč organiziranega kriminala večja od moči legitimnih državnih institucij, je znan.
Država je aparat, ki ima v rokah monopol za uporabo legalnega in legitimnega nasilja. Gre za zahtevno nalogo; sploh ko gre za soočenje z organiziranim kriminalom. Ne gre za prijetno nalogo. Vendarle pa obstaja vtis, da zavest o državi kot instituciji, ki ima monopol za uporabo legalnega in legitimnega nasilja, v delu političnega razreda obstaja. A obstaja tudi druga tendenca – klic k samooboroževanju. Klic, da naj vsakdo sam poskrbi za lastno varnost. Klic, naj ljudje zakon vzamejo v svoje roke. Država, ustanovljena pred 35 leti, je nastala tudi zato, da bodo zgolj in edino oblastne institucije poklicane, da zagotavljajo javni red in mir."
