Tjaša Gajšek
Poleti me ni, čeprav za druge sem, sem si dolgo ponavljala ustaljeno mantro -, in da bi se mi bilo na jesen lažje vrniti (k sebi in drugim), sem pisala domov in k tistim, ki so me nanj spominjali.
Še zmeraj čakam razglednice, ki sem jih skozi režo poštnega nabiralnika - najbrž ni bil rumene barve - potisnila v zaupanje španski poštni službi v Barceloni julija 2019. Opremljene z znamkami in od levega do desnega roba popisane s črkami, ki jih je nosilo v desno, so se izgubile.
Ničesar ne znam povedati na kratko, zato sem se kmalu naučila, da je vsak milimeter praznega prostora na nečem tako majhnem, kot je razglednica, dragocen. Treba je začeti čim bolj levo zgoraj, in manjšati črke, da jih lahko namnožiš. Poletja so bila zame dolgo čas, ko sem izginila - poleti me ni, čeprav za druge sem, sem si ponavljala ustaljeno mantro -, in da bi se mi bilo na jesen lažje vrniti (k sebi in drugim), sem pisala domov in k tistim, ki so me nanj spominjali.
Papir res prenese vse. Ko sem poleti izginjala, sem pisala zato da bi pripovedovala, pa tudi zato, da bi vprašala: Tudi ti? Tudi ti tako? Ne morem biti samo jaz.
Ničesar ne znam povedati na kratko, zato sem se kmalu naučila, da je vsak milimeter praznega prostora na nečem tako majhnem, kot je razglednica, dragocen. Treba je začeti čim bolj levo zgoraj, in manjšati črke, da jih lahko namnožiš. Poletja so bila zame dolgo čas, ko sem izginila - poleti me ni, čeprav za druge sem, sem si ponavljala ustaljeno mantro -, in da bi se mi bilo na jesen lažje vrniti (k sebi in drugim), sem pisala domov in k tistim, ki so me nanj spominjali.
Papir res prenese vse. Ko sem poleti izginjala, sem pisala zato da bi pripovedovala, pa tudi zato, da bi vprašala: Tudi ti? Tudi ti tako? Ne morem biti samo jaz.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
