Pred več kot tremi leti sem prvič pisal o pekrskih pujskih, takrat so se namreč praktično v urbanem naselju na Studencih ob hišah, blokih in Domu pod gorco pojavili domači prašiči. Ograjena površina, lesene hiške, krmilniki za hrano, neomejene količine vode, ki so ustvarile pravo jezero (zanimivo bi bilo videti, kakšen račun za vodo je morala imeti lastnica, da je živalim omogočala tak luksuz), ter kakšno leto kasneje še osel Bine. Tri leta smo lahko spremljali resničnostni šov Aleksandra Jovanoviča.

Pekrski pujski so imeli spletno stran in letake, preden so se se sploh pojavili. Neštetokrat smo ga slišali medijem razlagati, kako je starejša lastnica uboga, nima niti za vedno višje položnice, že leta je ujetnica gradbenih lobijev, ki bi želeli poceni odkupiti njeno kmetijsko zemljišče in ga nato z dobrimi povezavami spremeniti v stavbno. Za imena nikoli nismo izvedeli. In prav Aleksander Jovanovič, človek velikega srca, s sicer bolj klavrno poslovno in politično kariero, ki se čuti poklicanega, da poskrbi za majhnega človeka. Zgodba naj bi bila naslednja: ostarela ženica brez sorodnikov je bila deležna prijazne pomoči Jovanoviča, ki je vsako leto skrbi zanjo postajal močnejši, ona vedno šibkejša. Prišla sta do točke, ko je njeno premoženje v obliki velikega in atraktivnega posestva prešlo v njegove roke. In potem nastopijo njegove komunikacijske sposobnosti, nešteto intervjujev, plebiscitarna podpora ljudi na družbenih omrežjih. Vsi so bili enotni, kakšna krivica se godi ženici, kako so se vsi zarotili proti njej. Te ženice, čeprav sem najbližji sosed, nisem videl že vsaj dve leti, slišati je, da je v domu za starostnike. Gospa menda nikoli ni bila revna, sicer pa ji razliko do najboljše storitve v domu zagotovo plačuje dobrosrčni Jovanovič.

Ko smo na mestnem svetu februarja letos potrdili težko pričakovani dokument Mestne občine Maribor - OPN (občinski prostorski načrt), se je Jovanoviču ideja izšla v celoti. Sam nisem bil v dilemi, kako glasovati, niti za sekundo, ker je mesto OPN nujno potrebovalo. Če bi gledal samo čez svojo sicer nizko ograjo, bi bil proti. A sem se zavedal, koliko truda celotnih občinskih struktur je bilo vloženega v ta pomemben projekt, koliko napora zunanjih pripravljavcev, koliko usklajevanj z državnimi institucijami ter hkratno upoštevanje vseh zakonskih okvirjev.

Sem pa še vedno mnenja, da bi vodstvo občine moralo tovrstno početje prašičjega projekta zatreti v kali in ne podleči pritlehnemu pritisku Jovanoviča. V gradivu, ki smo ga dobili svetniki ob potrjevanju, je bilo namreč več kot 300 strani, ki so bile namenjene samo pripombam na sprejetje OPN. Moram priznati, da sem ta del preletel na hitro, a vseeno dovolj pozorno, da sem lahko uvidel, kaj najbolj muči ljudi. Leta, da ne rečem desetletja, si prizadevajo svoja zemljišča spremeniti iz kmetijskih v stavbna. In odgovori so praviloma identični. Pripomba se ne upošteva. Čeprav jih večina, vsaj v določenem delu zemljišča, meji na stavbna. Moramo se zavedati, da sprejetje OPN prinaša tudi kopico razočaranih ljudi. In srčno upam, da se Jovanovič s svojo svinjsko karavano ne seli na kak drug konec urbanega mesta. Medtem ko je v enem od intervjujev razlagal novinarjem, da ima 45 pujskov za 45 mestnih svetnikov, je v ozadju hitro napredovala gradnja njegove družinske hiše. Ne boste verjeli, na območju, ki je v lasti obubožane ženice. Slednji bi samo prodaja omenjene gradbene parcele prinesla veliko več, kot dejansko potrebuje za preživetje.

Ves ta cirkus sem gledal iz prve vrste. Osebno me ves medijski pomp, vse pasme prašičkov in tudi prikupni osel Bine niso motili. Kakor me v prihodnje ne bodo motili sosedje. Živimo namreč v strnjenem okolju in bolj ali manj nas sosedje obkrožajo z vseh strani. Sem pa razočaran, da so takšnemu manipulantu, da ne uporabim kakšne bolj grobe besede, v veliki meri nasedli tudi mediji, ki so ga predstavljali v luči žrtve. Poročanja so bila površinska in zelo populistična, nihče ni šel dovolj globoko v ozadje zgodbe. Ta je danes kristalno jasna.

Sprememba OPN je prinesla temu zemljišču prekvalifikacijo iz kmetijskega v stavbno. Borec za malega človeka je tako naenkrat postal nepremičninski magnat, ki zagotovo sestankuje z največjimi igralci v tem poslu in kuje načrte, kaj bodo ponudili trgu, da bi bil finančni izplen največji. Ti grdi gradbeni lobiji, kot jih je Jovanovič populistično imenoval skozi celotno obdobje svojega projekta in nikoli razkril z imeni in priimki, so naenkrat postali njegovi zavezniki.

Spletna stran o pekrskih pujskih je zgodovina, danes smo pri Pekrskih zakladih. Idilične sončne parcele z možnostjo postavitve sanjskega doma. Krasni pogledi na Pekrsko gorco, bližina Pohorja in centra mesta. Mikavno. Sanjsko. O pujskih nič več. Od njih je ostala za zdaj zapuščena parcela, na nekaterih delih tako zaraščena, da se človek povprečne višine iz tega niti ne vidi. Na drugem delu visoka koruza. Dokler ne bodo gradbeni papirji urejeni, kar seveda terja čas, bo pač tako.

Upam, da vsi tisti, ki ste preko družbenih medijev tako vneto podpirali borbo ubobožane ženice z gradbenimi lobiji in občinski strukturami, dobite vsaj vabilo na zaključni piknik. Kmetijsko zemljišče, ki brez dejavnosti ni imelo prave vrednosti, mu bo zdaj s spremembo prineslo milijone. Za en piknik bi zagotovo moral dati.

* Andrej Bauman je podjetnik in mestni svetnik v Mariboru.